V senci Brigitte Bardot

Kot vest tedna iz življenja predsednika Drnovška so mediji prinašali pismo francoske igralke Brigitte Bardot, ki je vzhičena nad njegovim vegetarijanstvom in si želi, da bi imela Francija takšnega poglavarja države. Res ni mala reč prejeti ljubeče pisemce slavne aktivistke za pravice živali, še zlasti, če se je spomniš kot lepotice, o katere prsih je v šestdesetih letih sanjarila polovica moškega sveta. A kaj imamo od tega državljani, razen zadovoljstva, da je naš sicer mrakobni predsednik osvojil vroče srce filmske dive?

A v istem dnevu so časniki poleg te usodne vesti objavili še komajda opazni zaznamek s spletne strani Janeza D., v kateri predsednik opozarja ljudstvo, da je vlada napovedala popravek "fitofarmacevtskega" zakona, ki bo spet omogočil prosto prodajo pesticidov.

Tega pa v njegovi alarmantnosti niso opazili ne politiki, ne mediji, ne naravovarstveniki. Kako bi ga, ko pa nas predsednik tedensko bombardira s knjižnimi uspešnicami, s socialnimi nasveti, svetovnimi potmi, globokimi modrostmi in napovedmi svetovnega kraha!

Toda, tokrat je predsednik zadel. V skrbi za bolj zdravo okolje je pred časom vlada sprejela zakon, ki omejuje prodajo herbicidov, fungicidov, insekticidov, pesticidov in drugih ubijalcev življenja, ki jih uporabljajo kmetovalci in vrtičkarji. Ne radikalno, ampak prosvetljeno, z zakonsko zahtevo, da ta sredstva lahko kupujejo samo tisti uporabniki, ki so opravili tečaj fitofarmacije. Države je organizirala kurze, na katerih so tečajniki spoznavali delovanje pesticidov, njih nevarnosti in načela omejene in preudarne uporabe. Zdaj pa se je naenkrat premislila in znova odprla vrata za masovno prodajo bioloških orožij.

Predsednik Drnovšek pravi, da je vlada popustila lobiju proizvajalcev pesticidov.

A tu preseneča ignoranca. Pretendent za ljubljanskega šefa LDS Milan Cvikl je pred mesecem z vso srčnostjo bičal vlado, ki je sprejela zakon, ki ne bo poplačal izgube zdravja pri bolnikih z azbestozo, ki so živeli v bližine tovarne salonita v Anhovem. Mož, ki se je bil odlikoval s skrbjo za zdravje nesrečnikov, ki jih uničuje azbest, ni opazil ukrepa vladajoče koalicije, ki znižuje obstoječe standarde varstva okolja.

Ergo, imamo predsednika, ki opozarja, a ga nihče ne sliši, opozicijo, ki problema ne izpostavi, ker ga ne zaznava, ter vlado, ki je nonšalatna do nevarne uporabe pesticidov, a zato sploh ni deležna ostrih in bučnih kritik.

Kaj pa ljudstvo? Ali je zanj priroda vrednota?

Seveda ga ni, ki bi ne podpiral čistega okolja in varovanja narave. Toda, kaj to pravzaprav pomeni?

V Nemčiji na primer že leta deluje parlamentarna stranka Zelenih in izjemno močna organizacija Greenpeace, tako da Nemčija slovi po visokih standardih varovanja okolja. Vendar pa Greenpeace ni skupina naravovarstvenih fanatikov, ampak minuciozno organizirana institucija (akcijske skupine, medijska fronta, laboratorij, inštitut, pogajalci, pravna služba), ki živi od prostovoljnih prispevkov nemških državljanov.

In Slovenija? Stranka zelenih ne seže prek pojave Mihe Jazbinška, državljanom pa je popolnoma vseeno, če pijejo zdravju škodljivo pitno vodo. Ste že kdaj prebrali, da je skupina meščanov v kakšnem mestu zahtevala odstop župana, pod katerega vladavino se je stanje pitne vode drastično poslabšalo?

Zakaj se ljudstvo zgrozi, če pri Grčaricah vaške straže pregledujejo policijska vozila? Preprosto, vidijo razpad pravne države, kjer oblast prevzame v roke ulica. In o tem potem piše množica časopisnih člankov, televizijske oddaje pa prenašajo kritično usmerjene debate.

Če bi v trgovinah začeli prosto prodajati orožje, bi se v državi takoj vzdignila vstaja proti militarizmu.

Ko pa vlada najavi, da bo odslej del fitofarmacevtskih sredstev oz. pesticidov spet v prosti prodaji, je to vest brez teže in pomena. Zakaj množice ne protestirajo nad nižanjem okoljskih standardov?

Iste množice bodo pridno hodile na bio tržnice, kupovale hrano z oznako eko, pile ustekleničeno vodo izpod alpskih vrhov. Verjele, da je naravno okolje luksuz, ki si ga lahko privoščiš, ne pa okolje, v katerem, ki ga soustvarjaš in živiš.

Predsednika, ki ga cenijo zaradi njegovih misli in knjižnih uspešnic, pa v njegovem apelu proti popravku zakona sploh ne bodo jemale resno. V točki, kjer je najbolj resen in racionalen, ko govori v imenu vseh, ki bivajo na teritoriju Slovenije, govori v prazno.

In molčijo tudi zdravniki, ki bi lahko pripovedovali o naraščanju alergij, o naraščanju rakastih obolenj, o azbestu, o atrazinu in o DDT-ju, ki sta kosila po naravi, o folidol olju, ki zdaj šteje kot nevaren vojaški strup ...

Ne spregovori niti škofovska konferenca, ki bi z lahkoto potegnila iz Biblije primere, da je Bog z namenom ustvaril vsa živa bitja, tudi insekte in glive, in naj si človek ne drzne iz svoje oholosti spreminjati njegovega plana.

Ekologija je na Slovenskem le puhlica, le prazna ideja; v isti sapi, ko ljudje tarnajo nad klimatskimi spremembami, ne bodo ne od sebe ne od vlade zahtevali ničesar.

Če je vlada klonila pod pritiski farmacevtskega lobija, kaj bi bilo bolj enostavno, kot če bi se zbrala desettisočglava množica, ki bi od vlade zahtevala, da takoj umakne spremembe napovedanega zakona??? Bi Janša in njegovi ministri ostali ignorantni?

Toda, ali so množice res tako brezbrižne? Serija militantnih in organiziranih skupin vsakodnevno bdi in preganja kadilce, ki s puhanjem širijo nevarni nikotin. Toda isti borci za zdravo okolje pustijo vnemar, da jim zemljo uničujejo pesticidi.

Pač po primitivnem načelu, da je škodljivo samo to, kar vidiš in vohaš.