Bernard Nežmah

17. 1. 2007  |  Mladina 2  | 

Do poslednjega diha

Skrivnost permanentnega spopada v LDS?

© Tomo Lavrič

Bolj ko je LDS v vojni sama s seboj, več prostora ji namenjajo mediji. Ali bo Kacin še njen predsednik, kdo bo, kdo bi lahko bil, kdo bi lahko bil, a ne bo, kdo bi bil najprimernejši????

Toda ali je LDS res v epohalni krizi? Še vedno je druga najmočnejša parlamentarna stranka, je ena najmočnejših strank lokalnih volitev, ob njej je prepoznavna Liberalna akademija. Kadar sta v zgodovini SLS ali SD izgubili po kakšen odstotek na volitvah, nikoli nista bili na tapeti permanentne krize. Zeleni na primer so bili na začetku devetdesetih opazna parlamentarna stranka, ko pa so izpadli iz parlamenta, niso bili deležni nobenega traktata, kaj šele okroglih miz o zlomu političnega naravovarstveništva.

Vzporedno s topiko o krizi LDS se pojavlja tema o ustanovitvi nove stranke, tako da bivši predsednik Milan Kučan v zadnjem tednu na vsako vprašanje, ki mu ga zastavijo, že vnaprej odgovori: ne, ne ustanavljam stranke. Ob tem pa se širijo še pogledi, kako je družba zaradi hude bipolarnosti strank v veliki krizi.

Vsi ti zastavki govorijo o nezaupanju v parlamentarno demokracijo. Kdaj ni bilo bipolarnosti na Slovenskem ? Med leti 1945 in 1989, ko je vladala komunistična partija. No, bipolarnosti ni bilo videti, zakaj nasprotna opcija je ležala bodisi pod zemljo v Kočevskem rogu bodisi je prebežala na južno poloblo, tista, ki pa je še naprej bivala na Slovenskem, se je zakrila z molkom.

Prvi zakon politične demokracije je prav bipolarnost: vladajoča koalicija na eni in opozicijske stranke na drugi strani politike, oboji pa pred očmi volilcev, ki se na štiri leta odločajo, komu bodo na novo namenili svoje simpatije.

Aktualno stanje na Slovenskem je popolnoma normalno, ne nazadnje tudi levica ni v krizi, če sodimo po lepem drugem mestu priljubljenosti, ki ga zdaj že stabilno zasedajo Pahorjevi socialni demokrati.

Tako kot je SDS po letu 2000 prevzela primat najmočnejše desne stranke od SLS, tako kaže, da SD postaja najbolj priljubljena med opozicijskimi strankami. Pač po načelu, da nič na svetu ni večnega, tudi dominantna LDS ne.

Pa vendar, priznati je, da je kriza LDS specifična, da gre za unikatni pojav. Seveda ne v tem, da je stranka po 12 letih izgubila oblast in še dve leti kasneje doživela bridko spoznanje, da nič ne kaže, da je šlo le za enkratni eksodus njenih volilcev. Navsezadnje je komunistična partija vladala v Sloveniji 45 let, potem doživela metamorfozo imen SDP, ZL, SD in političnih programov, menjavala predsednike kot srajce (Ciril Ribičič, Peter Bekeš, Janez Kocijančič), a vseskozi je z veliko dignitete prenašala volilne poraze, tako da je danes pod vodstvom Boruta Pahorja ponovno tik pod političnim vrhom.

Posebnost LDS je permanentni spopad. In to na netransparentni ravni. Nekoč LDS ni poznala volitev. Janeza Drnovška leta 1992 niso izvolili za predsednika izmed svojih članov na kongresu, ampak so ga nastavili šele po zakulisnem dogovoru med takratnim predsednikom LDS Jožefom Školčem in politikom brez stranke, kot je bil tedaj gospod Drnovšek. Strankarski predsednik Školč je mirno predal mesto primusa Drnovšku, ki je potem doživel aklamacijo članov.

Ko se je LDS konec leta 1994 združila z demokrati, zelenimi in socialisti, na kongresu ni bilo volilne bitke med štirimi vodji združujočih se strank, ampak je uni voce mesto prvega še naprej zasedal Janez Drnovšek. Štiri leta kasneje ga je strankarski kongres potrdil za predsednika, za njegova podpredsednika pa postavil Igorja Bavčarja in Antona Ropa. Kaj bi bilo najbolj logično ob Drnovškovem odhodu v predsedniško palačo, kot da stranka na kongresu ne izbere naslednika med dvema najmočnejšima protagonistoma? Ali Bavčar ali Rop? Nak, odločitve ni

prinesla volilna konvencija, ampak medklanski dogovori. Tako da je Igor Bavčar iz tihega protesta zapustil politiko, Anton Rop pa je na kongresu v bitki samega s seboj zmagal s severno korejsko volilno večino; dobil je takorekoč 100 odstotno podporo, 98.3 % ali 468 od 476 glasov.

Preddemokratični politični princip, ki ga je vseskozi prakticirala zveza komunistov, ko smo državljani lahko samo iz časopisov izvedeli, kdo je postal novi šef izvršnega sveta, kdo je prevzel partijo, kdo SZDL, ne da bi bili pred tem priče javne politične konfrontacije za funkcije.

Po usodni zmagi SDS leta 2004 je decembra istega leta LDS organizirala kongres, na katerem so zaradi volilnega poraza še enkrat prešteli podporo predsedniku Ropu. Še malo pred kongresom je kazalo, da bo šlo za spopad med Ropom in Tonetom Anderličem, a je slednji tik pred glasovanjem nenadoma odstopil od kandidature, tako da je Rop v tekmi brez protikandidata požel 320 proti 61 glasovom. Grandiozna zmaga, ki je kazala, da bo imela LDS novega-starega predsednika za novi štiriletni mandat.

Vsi formalni znaki so torej kazali na strankino enotnost, toda že po slabem letu je Anton Rop odstopil in elektorji LDS so na kongresu z veliko večino izbrali Jelka Kacina za novega prvaka; Kacin je dobil 220 glasov, protikandidata Ivo Vajgl 133, Jožef Školč pa 45 glasov.

Demokratične volitve so torej postavile novega vrhovnika. V stranki z demokratičnimi postopki bi tako pričakovali, da bo rezultat nekaj pomenil. Toda ne, slabo leto in pol zatem je stranka zopet razklana, znova so na tapeti zahteve po odstopu predsednika in novih volitvah.

Skratka, LDS se ne obnaša kot stabilna stranka z notranjim redom delovanja, ampak je podobna južnoameriškim pučistom izpred desetletij, ko so generali iz leta v leto organizirali prevrate in menjavali drug drugega v predsedniških palačah. Stranka očitno ne premore niti osnovnega konsenza, da volilne spopade organizira na štiri ali magari na dve leti, zakaj deluje kot stranka permanentnega boja med posameznimi klani.

Pravzaprav nenavadno: LDS bi lahko prakticirala ultra moderno politiko, ko bi organizirala strankarske volitve ne prek elektorjev, ampak po sklicu vseh članov, kjer bi imel vsak član pravico neposrednega glasovanja. Še več, lahko bi si privoščila celo elektronski volilni kongres!

A vseeno: od kod pri nekoč proklamirano racionalni stranki takšna izguba razuma? Samo izguba oblasti?

Poročilo o stroških volilne kampanje, ki ga je sporočilo Računsko sodišče, prinaša osupljive številke. SD je porabila 144 milijonov tolarjev, zbrala jih je 107, SDS 117:117, SLS 113:101, NSi 70:58, LDS 82:45, Desus 45:50, SNS 36:36. Velika LDS je za volitve uspela nabrati celo manj denarja od malega Desusa ter komaj nekaj več od Jelinčičeve stranke!???????

Stranke poznamo po njihovi politični moči, številu poslancev, županov, ministrov, veliko manj po posredni moči, po številu služb, ki jih lahko podelijo, skorajda nič pa po finančnem proračunu in finančnih ugodnostih, ki jih stranka lahko podeljuje svojim najbližjim. Zadnje številke so šokantne: če merimo uspeh na lokalnih volitvah med donatorji, je LDS zasedla šele šesto mesto! Ali od tod izvira ta nervozni notranji spopad?