Graščak Janković

Kaj je prinesel prehod evra v Slovenijo? Na simbolni ravni gala državniško proslavo z obiskom serije visokih evropskih politikov. Resda grandiozen dogodek, ki pa je s praktičnega gledišča drugorazredna prigoda. Zanj je veliko bolj usodno dejstvo, da po državi kroži močan denar, ki ga ljudstvo spoštuje. A ne kot svetinjo, temveč kot politično kategorijo. Ko postane ravnanje s sredstvi davkoplačevalcev pomembnejše od ideoloških bitk.

Kaj je povedal obrambni minister Erjavec na spominski proslavi v Dražgošah, je sicer lahko tema vročih polemik, a je dejansko irelevantna. Tudi obisk ex-predsednika Kučana pred parlamentarno komisijo je efemerni dogodek, razen če se najdejo priče ali dokumenti, ki bi potrdili besede koprskega župana Popoviča, češ da je nekdanji šef države iz ozadja vodil in usmerjal delo tožilcev in kriminalistov.

Prvo mesto politične zavesti sedaj zasedajo proračuni. Oblast namreč nima več ekskluzivne pravice, da prosto razpolaga z državnim denarjem. Ko je zdravstveni minister Bručan brez javnega razpisa izbral AMZS za izvajalca helikopterskih prevozov v bolnišnice, je bil deležen ostrih kritik parlamentarnih strank in antikorupcijskega Kosa, v zadrego je postavil premiera Janšo in mediji so mu iz dneva v dan preštevali rebra. Na koncu je bil primoran odločitev razveljaviti in se odločiti za javni natečaj.

Podobno je pred tem tekel razpis za operacijske mize, medtem ko je v zadnjem obdobju pod drobnogledom kritik minister Erjavec zaradi državnih naročil vojaških oklepnikov.

Povsod je zgodba enaka: minister in njegove službe se odločijo za poslovno odločitev, ki pa pod pritiskom opozicije in medijev postane javna zadeva; naenkrat se iz vehementnih politikov spremenijo v kooperativne uradnike, ki vlečejo na dan posamezne številke, sklepe, se branijo pred konkretnimi obtožbami, skratka, njihove finančne poteze postanejo javno čtivo. Celo drobna bagatelica, kot je vožnja žene zunanjega ministra Rupla s službenim avtom od trgovine do doma dobi status težkega izgreda. Ni ga, ki bi rekel: to se vas ne tiče! in pred mediji ter državljani zaprl vrata. - Res?

V ljubljanskem magistratu biva gospod, ki se samo smeji takim banalnostim - župan Zoran Janković. Ko mu je pred mesecem mestna redarka olisičila avto zaradi napačnega parkiranja in zato končala pred njim na raportu, ni končal v Trenjih, ampak je nonšalanto odgovoril na novinarsko vprašanje, da o tem ne bo govoril pred mediji. In reč je bila ad acta.

Pred uvedbo evra je minister financ Andrej Bajuk pozval državljane k previdnosti, da jim

pri pretvorbi denarcev trgovci ne izpulijo ekstra profita. Prva skrbnica zveze potrošnikov Breda Kutin pa je v izogib nategovanju potrošnikov dala objavljati črno lestvico neupravičenih podražitev. In prav pod vrhom se je znašel župan Jankovič z orjaškimi podražitvami mestnega parkiranja.

Ne le sloj trgovcev, gostilničarjev in hotelirjev, ampak celo eden osrednjih politikov, ki upravlja z javnim denarjem, je dal svoj prispevek k dvigu inflacije!

Toda mediji in svetniške skupine niso brenčale dan za dnem okoli njega in ga stiskali, zakaj

tako odira svoje meščane, kaj šele, da bi ga soočili z vprašanjem, kako da je pretental volilce, katerim pred dvobojem s Francetom Arharjev ni napovedoval, da bo skoraj za 50 % podražil avtomobilsko parkiranje.

Reč je osupljiva v času, ko se je po državi začel širiti pogled, da so javne storitve lahko tudi cenejše. Pred več kot letom je npr. minister za javno upravo Gregor Virant presenetil z odločitvijo, da bodo nalepke pri registraciji avtomobilov pocenili, minister za pravosodje Lovro Šturm pa je drastično oklestil storitve notarjev. Kdo bi se ne spomnil, kako je tedaj zveza notarjev krilila, da bo pokopal notarski stan, po letu dni pa časniki nič ne poročajo, kako notarji zaradi propada zapirajo svoje urade.

Župan Jankovič predstavlja lik politika, ki razmišlja, kaj vse bi lahko podražil. Ne le, da je dvignil ceno parkirnin, uvedel jih je tudi tam, kjer jih doslej ni bilo, in jih časovno in cenovno raztegnil kot v primeru Tivolija. A bolj kot njegovo ravnanje preseneča pasivnost javnosti. Ko je pognal v tek vzpenjačo, je dal obenem zapreti cesto, ki vodi na grad. Mestni vrh se je bil odločil, da bo odslej avtomobilski promet na grad prepovedan.

Bodo mar prekopali asfaltno cestišče in nanj posadili okrasno grmičevje, cvetje in avtohtono drevje? Nak, samo meščani in turisti ne smejo več na grad, medtem ko je asfaltna pot za protokol ostala odprta.

Nekako tako kot po vojni, ko je partijska nomenklatura v časih pomanjkanja kupovala v posebnih bogato založenih trgovinah, v katere pa navadni sleherniki niso smeli.

V obdobju prostega trgovanja je župan Janković uvedel protekcionizem, ko je vzpenjači zagotovil skoraj ekskluzivno prevozniško službo, saj ji je edini konkurent ostal mestni vlakec, potem ko je iz igre izključen zasebni prevoz. Župan je meščanom odvzel desetletja dolgo tradicijo svobode gibanja, po kateri so se na grad vozili z avtomobilom, in to le zategadelj, da bo župansko blagoslovljena vzpenjača lahko zaslužila nekaj več!!?????

Toda razmišljanje prvega moža mesta se ne ustavi pri tem. V zadnjih izjavah je že navrgel, da je nevzdržno, da je vode v Ljubljani najcenejša v Sloveniji. Ergo, občanom grozi podražitev vode!

Pri Zevsu, zakaj pa mestna oblast ne bi bila do svoji prebivalcev tudi blagohotna? Zakaj jim mora vsak hip kaj jemati iz denarnic? Zakaj bi bilo bogokletno, da je kašna mestna storitev v Ljubljani tudi poceni?

Toda, to niso puščice, pred katerimi bi se moral izmikati mestni glavar. Še več, on preprosto nekaj stori in potem je to tako.

Ko se je pred dnevi časnik Mag zapičil v vsebino 45 milijonov tolarjev, ki jih je mesto namenilo za prednovoletna slavja, in poskusil preveriti, če je popevkarica Danijela za novoletno petje res dobila 20 tisoč evrov, ni dobil konkretnih podatkov. In nič, nobenega škandala nobenih detajlov.

Ne mediji ne mestna opozicija ni udarila z vprašanjem, zakaj se mesto ni odločalo med več ponudniki pevskih storitev med estradniki? Ne, tu ima županstvo ekskluzivno pravico, da odloči po svoji prosti izbiri prek podizvajalcev, koga in za kakšen denar ga bo najelo. Ne glede, da ne troši svojega zasebnega denarja, ampak mestni proračun.

Medtem ko imamo na državni ravni primer sodobne zahodnjaške demokracije XXI. stoletja, ko oblastniki opravičujejo svoje trošenje davkoplačevalski sredstev, vlada v mestu Ljubljani lik srednjeveškega graščaka, ki s svojim krogom prosto odloča, koliko bo podložnikom zategnil davke in katere pravice jim bo ukinil.