Iracionalne gradnje

Že nekaj časa smo priče nerazumljivemu protislovju: bolniki z rakom životarijo v dve stoletji stari in razpadajoči stavbi, zraven pa se diči prazna nova stavba onkološkega inštituta, ki čaka še na poslednji žegen, da vanjo preselijo težko bolne paciente.

Po grožnji rakovih bolnikov s protestnim shodom pred parlamentom, se zdi, da se bo agonija v kratkem končala. Toda, zakaj šele sedaj?

Če premotrimo stališča sedanjega in prejšnjih ministrov, se bodo kajpak vsi sklicevali na zakonodajo, na pohlepne dobavitelje in procedurne zaplete pri razpisih. Ko poslušamo ministra za zdravje Andreja Bručana, dobimo vtis, kako zelo da se vseskozi angažira, samo da stvari pač neizogibno tečejo svojo pot po pravnih postopkih.

Vse lepo in urejeno, samo za bolnike, ki jih požira rak, iz dneva v dan ista agonija in jeza, ko iz svojih sob zrejo v prazno palačo nove bolnice za onkologijo. Vprašanje, ki se zastavlja, je drugačno: zakaj so toliko časa molčali in trpeli, zakaj šele zdaj napovedujejo demonstracije?

Odgovor je enostaven: verjeli so v razum in pomoč vodstva Kliničnega centra in ministrstva, po drugi strani pa od ljudi, ki umirajo, ki so težko bolni, ali pa pretreseni s spoznanjem, da jih je zadela grozljiva bolezen, ni bilo pričakovati še dodatne energije, da se bodo organizirali in civilno-družbeno angažirali za svoje pravice.

Toda v državi je kar nekaj institucij, ki bi lahko spregovorile namesto njih. Seveda ne spregovorile, ampak kričale in vpile.

Ne pomnimo varuhov bolnikovih pravic, da bi prihajali pred teve kamere in tolkli po mizi, da zahtevajo takojšnjo preselitev bolnikov iz stare konjušnice v novo bolnišnico. Tudi ex-ombudsman Matjaž Hanžek v tej smeri ni kazal energije, s katero je branil izbrisane in druge skupine deprivilegiranih. Ali pa državni predsednik, ki je zaradi izbire guvernerja sprožil malo medijsko vojno, v kateri je vlado obtožil z najtežjimi etiketami. Kaj je Janez Drnovšek naredil v prid rakavim bolnikom? - Nič? Ne, nasprotno, kar nekajkrat se je osebno angažiral, zadnjič posebej vehementno ob kot jara kači počasnem izbiranju dobaviteljev operacijskih miz. Lepe in človekoljubne geste, vendar še zdaleč niso spominjale na njegov medijski dinamit, kot je bil pohod z zabojnikom v Ambrus.

Predsednik Janez Drnovšek je sam žrtev raka. Toda, ali pomnimo posnetek, kako leži ne hodniku razpadajoče stavbe iz časa Marije Terezije ali skupaj s petimi pacienti v sobi, kjer potem v vrsti menca čakajoč na proste toalete?

Nak, predsednik se ni zdravil tako kot večina pacientov, konec koncev tudi aktualnega predsedniškega kandidata Lojzeta Peterleta niso nikoli pokazale kamere, kako leži med množico nesrečnikov.

Krucialni problem, zakaj politiki tako nonšalantno jemljejo tegobe bolnikov, je v tem, da imajo sami privilegirani položaj. Ne čakajo ure v vrstah, niti ne ležijo kot sardine po oddelkih, skratka, sploh ne doživljajo agonije svojih državljanov. In potem jasno, da životarjenje rakavih bolnikov ne vidijo kot v nebo vpijočo muko.

A vzemimo, da bi državni predsednik odšel na preiskave na onkološki inštitut in zahteval, da ga namestijo v eno teh klavrnih sobic, pod istim režimom kot ostale bolnike. Že naslednji hip bi postal vest dneva, ne samo v Sloveniji tudi po Evropi; novinarji bi drli in medijske hiše bi prenašale prizore kot iz stereotipne groze romunskih podeželskih bolnišnic. Bi upali staviti, po koliko teve dnevnikih, ki bi vsakič začeli program z novim dnevom predsednika v bolniški postelji stare konjušnice bi deux ex machina razrešil gordijski vozel in vse paciente preselil v novo palačo zdravja?

Prioritete oblasti često ne sovpadajo s prioritetami državljanom, zato so demonstracije in referendumi odrešilni lek za demokracijo.

V Ljubljani je župan Zoran Janković presodil, da seje mestnega sveta trajajo predlogo in sklenil sprejeti akt, po katerem bi besede svetnikov merili s štoparico. Pač po načelu, da je za pametnega nekaj minut povsem dovolj, da izreče svojo misel.

Z njim se ne bi strinjal eden najbolj kultnih mislecev Noam Chomsky, ki pravi, da intelektualec potrebuje vsaj tri minute, da kolikor toliko argumentira najbolj enostavno misel. Predvsem pa je Jankovićeva poteza napad na mestno tradicijo, kjer je desetletja veljalo pravilo, da lahko svetniki prosto govorijo. V državnem parlamentu je npr. omejitev razprav vpeljala prav leva vladna koalicija z LDS in SD na čelu!

A še bolj pomemben zastavek: v imenu katerih vrednot ljubljanski župan ukinja prosto politično konfrontacijo? Gospod Janković pravi, da so seje neučinkovite, da se vse preveč govori. On pa je vendar garant ekspeditivnosti: kaj vse bi lahko naredil, če ga svetniški monologi ne bi ovirali.

Res? V Ljubljani je te dni sneg zametel ulice in pločnike. In rezultat? Je pod Jankovićem cestna služba bliskovito počistila snežne kupe s cest, pločnikov in mestnih parkirišč? - Žal, stanje je na las podobno snežnim razmeram pod prejšnjo županjo. Z drobno razliko, lani je bilo kar nekaj snežnih ploh, letos je bila ena sama, a še ta je presenetila Jankovićeve službe. Morale so se pripraviti na en samcat snežni napad, rezultat pa je klavrn za imidž velikega organizatorja.

Pač, ekipa Zorana Jankovića je sklenila, da kot prioriteto iz mestnega proračuna nameni investicijo za gradnjo garaž pod mestno tržnico, ki bo zaradi tega zaprta skoraj eno leto.

Zakaj bo župan poslal stroje nad eno najbolj vitalnih točk mesta? Tržnica deluje imenitno, na njej je prijetna gneča v simpatični maniri orientalskih bazarjev, njene kvalitete pa obiskovalci ne merijo z marmornatimi in umetelnimi podstavki, temveč s pestro ponudbo branjevcev. Smisel tržnice ni v njeni brezhibni arhitekturi, temveč v improvizaciji stojnic ter v vsemogočih doma vzgojenih povrtninah in sadežih; človek se še najbolj razveseli, ko ugleda kmeta, ki ima na pultu komaj kakšen teden v letu gajbico že pozabljene stare sorte jabolk po imenu ananasova reneta.

Šarm tržnici ne prinašajo zgradbe in pločniki, ampak branjevci in njihova roba!

Skratka, mestna tržnica, ki je v ponos mesta, ki je kraj, kjer se meščani srečujejo med seboj, ki ponuja najboljšo ponudbo sveže hrane, bo na posebno Jankovićevo željo za celo leto ohromljena, ker so pač sklenili, da pod njo postavijo garaže. In naenkrat so te postavljena kot ena najbolj izmed vitalnih prioritet razvoja Ljubljane. - ???????

Podzemna garaža je čisto smiselna reč, toda kako dolgo in izčrpno so mestni svetniki debatirali na magistratu, kje naj stoji podzemni hangar? Kako so se kresale razprave o alternativnih lokacijah pod grajskim hribom ali pod Kongresnim trgom?

Skorajda nič, Janković-express je odredil: pod mestno tržnico! In kaj ostane meščanom in mestni opoziciji? - Logični odgovor nad samovoljo Jankovićeve liste je napoved referenduma proti tej gradnji.