Prave in neprave subkulture

Ljubljanski župan je ukazal odstranitev vrtičkov ob pokopališču Žale. Hvala bogu, naposled konec lop, ciganskih taborov, fižolovih prekel in čudakov iz prejšnjega stoletja, ki se motajo po zemlji s kanglicami in motikami. V mestu bo spet zavladal red.

Podobe, ki smo jih videli pred leti, ko so izpraznjeno vojašnico na Metelkovi zasedle mladinske skupine, katere so si v elitnem delu mesta postavila svoje umetniške centre, kantine, zbirališča, vabile rokodelce, ki so prezidavali in na novo postavljali razpadajoča pročelja in notranje stene. Takrat so ljudje iz soseščine protestirali proti hrupu, zbirališču narkomanov in nasilni prilastitvi mestnih stavb.

Metelkovci so imeli srečo, saj so dobili podporo sociologov, ki so njihov projekt interpretirali kot subkulturo mladih, kot avtonomno cono mladinskega ustvarjanja. Različne mestne oblasti so resda kar nekajkrat izgubile živce in poslale buldožerje, vendar pa so vsakič naletele na odlično organizirane Metelkovce, ki so s svojimi telesi in kulturnimi akcijami preprečili rušitve.

Na koncu so oblasti s stisnjenimi zobmi sprejele projekt Metelkova kot bizarno obliko kulture mladih, ki jo kulturna in politična nomenklatura resda ne čisla, jo pa tolerira.

Kaj pa vrtičkarji? Na pogled primitivci, ki se v high-tech veku oklepajo tradicionalnega lopatanja zemlje v zanikrnih oblekah in v maniri svojih dedov, čudni patroni, ki sami gojijo zelenjavo, namesto da bi jo kupovali po shopping centrih. Ljudje, ki poznajo vrednoto okusa prvobitne hrane, saj ne bi svoje na pogled zanikrne solate nikoli zamenjali za v celofan zavite solatne glavice iz italijanskih plantaž. Čudaki, ki iz roda v rod prenašajo veščine primarnih ljudstev, saj so redka vrsta meščanov, ki še zna iz semen in gomoljev vzgajati sočivje in zelenjavo.

Definitivni tujek v mestu, toda ali oni nimajo pravice do svoje subkulture vrtičkarstva?

Z njo namreč ne ogrožajo nikogar, razen da žalijo meščanov pogled za lepo. Vendar, ali mora biti tisto, kar všečni okus ne mara, samo po sebi obsojeno na izgon? Konec koncev, ko človek pogleda grozljive hale trgovskih centrov, se mu tudi zamegli pred očesom estetike, a zato župan ne bo dal štirinajstdnevnega roka Sparom, Mercatorjem in Tušem, da podrejo svoje mega barake, namesto njih pa postavijo plečnikovske palače.

Posebnost vrtičkarjev je, da nimajo svojih botrov. Ne teoretikov množične kulture, celo državni predsednik Janez Drnovšek, ki na svoji spletnih straneh kuje v nebo presne jedi, ni našel tople besede zanje, kaj šele, da bi jih obiskal in podprl pred napovedanim županovim napadom mehanizacije. Tudi sindikalni voditelji, ki zaznajo najmanjšo nevarnost za poslabšanje položaja delavcev, ne podprejo vrtičkarjev in njihov mini budžet ohišnice, ki jim ga zdaj jemljejo.

Seveda, argument župana za eliminacijo vrtičkov je bila racionalen: nevarnost za podtalnico, kateri preti vrtičkarstvo z uporabo pesticidov in herbicidov.

Res? Pred leti so inšpekcijske službe zaznale precejšnje povečanje herbicidov v podtalnici pod žalskim prodom. Toda, vzrok niso bili vrtičkarji, ampak komunalno podjetje Žale, v katerem so s herbicidi polivali pokopališke potke, iz katerih zlepa ni pogledala nobena travica.

Skrb za podtalnico je eklatantno prazna županova floskula: Lepa angleška trata pred vilami je rezultat morije, s katero herbicidi ugonobijo plevele, potem pa počasi pronicajo v podzemne vode, podobno golf in nogometna igrišča, da ne omenjamo avtoličarskih delavnic; a zoper nikogar od teh ne kani poseči.

Sam izgon vrtičkarjev nakazuje novo metodo vladajoče mestne koalicije. Zadnjič so iz županovega urada napadli Hostel Celica, češ, da njegova uprava troši nemarno velike zneske denarja za svoja potovanja. So potem predlagali denimo finančni nadzor? Nak, reč jim služi kot priročni izgovor, da mesto Ljubljana pridobi večinsko pravico upravljanja tudi nad Celico. V isti liniji kot poteza pred tedni, ko so Jankovićevi posegli po dobičku Mestnih lekarn.

Ali pa novo pravilo, s katerim je župan Rogovcem zapovedal, da imajo sicer lahko svoje umetniške ateljeje, da pa v njih ne smejo prirejati množičnih prireditev. - ??????? Si predstavljate umetnika, ki mu prepovedo, da bi svoje inštalacije pokazal na ogled publiki?

Je bil mar župan Zoran Janković deležen ostrih besed, da je grobar alternativne kulture, ki jo spravlja celo v geto pred samo seboj? Nak, povsem mirno je bilo sprejeto, da raste Gospodar, ki sam v svojem krogu odloča o usodi drugih.

Vzemimo garažno hišo pod tržnico. Naenkrat je prišel s to idejo in v tem hipu so bili vsi ostali predlogi izbrisani iz polja možnega. Usoda mesta zdaj ni proizvod dialoga čim širše javnosti, mestna oblast ne razpiše nekaj mesečne javne razprave, v katero povabi množice, da sodelujejo s svojimi idejami, ne različnih urbanistov ter arhitektov, da tekmujejo s predlogi.

Vse deluje po principu: ker sem zmagal na volitvah, imam pravico, da po svojih predvolilnih napovedih preoblikujem mesto. Toda, namesto napadov na tak absolutizem le letargija.

Si predstavljate, da bi premier Janša svoje projekte opravičeval, da ima do njih pravico, ker da je na volitvah zmagal!????

Davčno reformo, ki jo je pred volitvami napovedoval, so mu sindikati in opozicija brez zadržkov zmleli v prah.

Sicer pa paradoksi sedanjosti kar dežujejo. Rdeči križ je dobil novega generalnega sekretarja. Znanega humanitarnega delavca? - Nasprotno, prvi mož te človekoljubne organizacije je postal nekdanji funkcionar vlade in še pred nekaj meseci kandidat za novomeškega župana na listi LDS - gospod Janez Pezelj.

Politik bo vodil prostovoljce RK!!!! Čista politizacija?

Seveda, če sprejmemo naivni pogled, da morajo tudi humanitarne organizacije reprezentirati neomadeževano celoto. Kaj pa je prvenstvo človekoljubja: je mar pomemben politični nazor? Legendarni abbe Pierre v Franciji je bil duhovnik, ki je pomagal brezdomcem. Karitas je katoliška humanitarna organizacija in njena slabost ni v tem, da v njej ne sodelujejo liberalci. Islam pozna svoje verske humanitarce. Skratka, zakaj bi ne imeli tudi liberalci svoje humanitarne mreže? V politični demokraciji je pač pričakovati najširšo mavrico dobrotnikov.

To, kar šteje v kulturi človekoljubja, je količina pomoči revnim in betežnim, ne politično prepričanje humanitarcev. Na ravni mesta pa toleranca do najrazličnejših subkultur, četudi so videti predpotopno bizarne.