30. 4. 2007 | Mladina 17 |
Vulgovladarji po izbiri
Ko merilne skale merijo samo izbrane cilje
© Tomo Lavrič
Minuli teden je s svojim odkritjem šokiral minister Lovro Šturm, ko je predstavil, da so v prostorih policije po naključju odkrili skrite zaporniške celice, v katerih so pred trideset in več leti udbovci držali in zasliševali svoje zapornike.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
30. 4. 2007 | Mladina 17 |
© Tomo Lavrič
Minuli teden je s svojim odkritjem šokiral minister Lovro Šturm, ko je predstavil, da so v prostorih policije po naključju odkrili skrite zaporniške celice, v katerih so pred trideset in več leti udbovci držali in zasliševali svoje zapornike.
Kakšna vest pa je to? Kaj ima opraviti z delovanjem SOVE v zadnjih 15 letih? Še zlasti ob poudarku, da ječe že desetletja niso bile v rabi.
Preiskava, ki ugotavlja rabote Drnovškove SOVE, nam razgalja že poznano delovanje partijske UDBE.
Toda, reč vseeno vzame sapo. Ali poznate človeka, ki bi kupil hišo s tremi sobami v kleti, a jih ne bi upal odkleniti 15 let??????? Motiv, poznan le iz grozljive pravljice o Rdečebradcu.
Skratka, po devetdesetem letu je tajno komunistično policijo, ki jo je zlorabljala zveza komunistov, nadomestila moderna naslednica, ki se ji je reklo najprej VIS, danes SOVA, toda zaposleni in njihovi šefi so kot sveti prostor, v katerega ni dovoljeno vstopiti, še naprej jemali zasliševalne zapore UDBE!?
V času inventure celo po šolah popišejo poslednji stol in predpotopni radijski sprejemnik, na policiji pa si niso drznili vstopiti v skrivne zapore, ki sicer že leta niso bili v rabi! In to v dobi, ko je poslovni prostor ena največjih vrednot, ko podjetja dnevno predelujejo stavbe in prostore, njim ni prišlo na misel, da bi tja prestavili vsaj skladišče.
Kot da je v teh stavbah še naprej vladal duh Mačkove UDBE? To so moji prostori, da se mi jih nihče ne dotakne!!!!!!!
V tem je v resnici šokantno Šturmovo odkritje, ki ni odkrilo toliko zapuščenih samic, kot še vedno delujoči strah pred UDBO celo znotraj sodobnih represivnih služb.
A fantomi iz preteklosti se znova in znova vračajo. Vendar niti ne v podobi ljubljanskega mestnega sveta, ki je za častnega meščana razglasil bivšega predsednika Milana Kučana. To je poštena kupčija: Kučan je pred volitvami podprl Jankovića, svetniki slednjega pa se mu zahvalijo s prestižnim nazivom. Navsezadnje so tudi premieru Janši na obisku Grčije polaskali z podelitvijo naziva častnega meščana Aten.
Vzorci partijske mentalitete so na novo vzniknili v Malkovcu na Dolenjskem, kjer so partizani slavili 65-letnico ustanovitve prvega dolenjskega partizanskega bataljona. Slavnostni govornik na prireditvi je bil nekdanji partijski šef in državni predsednik Milan Kučan, ki pa borcem in publiki ni pripovedoval le o junaške uporu zoper okupatorje, temveč je govor preusmeril predvsem v kritiko aktualne vlade.
Perfidna zloraba proslave! Kaj ima NOB z vprašanjem, ali naj slovenske člane mednarodnih sodišč imenuje Drnovšek ali Janševa vlada? Konec koncev je prav partijska vladavina, ki jo je prinesla zmaga Titovih partizanov, vzpostavila nedemokratični režim, v katerem je vse funkcionarje nastavljala ena sama politična sila - komunistična partija.
Sicer pa, če gospod Kučan na srečanju Foruma 21 nasprotuje politiki vlade, je legitimna oblika političnega boja, ko pa zlorablja srečanja starih partizanov, se spet vrača k metodam jugokomunizma.
Pahorjevi postkomunisti danes nastopajo z očitkom vladi, da se obnaša kot lastnik države. Nekdanji ustavni sodnik Lojze Ude je tako na javni tribuni socialdemokracije opomnil na ključno pravico ljudi do upravljanja zadev, medtem ko se je pod Janšo razvil "vulgarni parlamentarni sistem, v katerem tisti, ki zmaga na volitvah, misli, da je pooblaščen za urejanje vsega."
Če odmislimo Udetov hocus pokus koncept, ki vpeljuje vulgarni parlamentarizem versus "pravi" parlamentarizem, se lahko z njim strinjamo. Primer zloglasnega Gasparija in še kakšen drug vsekakor potrjuje njegov pogled, zakaj vlada često kaže lastnost, da nerada kohabitira z eksperti, ki so druge politične barve.
Toda, kaj je alternativa? Politična levica, ki jo morda pooseblja ljubljanski župan? Od pravnika in misleca bi pričakovali, da se ne bo ustavil pri vladi, ampak bo tudi ljubljansko politiko ocenil z istim aparatom. Prav župan Zoran Janković se namreč ne obnaša kot župan vseh meščanov, ampak kot zmagovalec volitev, ki je s tem, da je zasedel magistrat, dobil izključno pravico, da bo zdaj udejanil svojih 22 in nekaj projektov. Pravzaprav ne ravna kot župan, ampak kot upravitelj mesta, ki si iz dneva v dan širi oblast. Značilnost delovanja oblasti je namreč avtonomnost podsistemov, kjer denimo inšpektorji samostojno preganjajo kršitelje. V Ljubljani pa najprej nastopi upravitelj Janković, ki napove, da bo izgnal vrtičkarje, jim zagrozi s petdnevnim rokom, da podrejo svojo kolibe, če ne, jim zažuga, da bo nad njih poslal inšpektorje in rušilne službe.
Si predstavljate, da bi se na televiziji pojavil okoljski minister Janez Podobnik in ukazal črnograditeljem, da v desetih dneh porušijo svoje hiše, če ne, jim bo podkuril s četico inšpektorjev in buldožerjev ter jim izstavil še masten račun? - Ne bi šlo, iz vseh strani bi ga opisali kot samopašneža, in bivši ustavni sodnik Lojze Ude bi pisal ekspertize o njegovem nepravnem početju.
Toda, profesor Ude ima vseeno prav, ko poantira razmah politike, ki v veliki meri izključuje interese državljanov in meščanov.
Vendar pa sodobna evropske pravna, politična in sociološka znanost rešuje tudi te moderne probleme. A ne s psovko vulgarnega parlamentarizma, ki mu zoperstavlja Pahorjevo socialdemokracijo, temveč s pojmom "direct democracy" ali po slovensko "neposredna demokracija". Ki seveda ni vrnitev k fantomu samoupravljanja, ampak k obliki referenduma in ljudske iniciative. Kadar se državljani in meščani globoko ne strinjajo s konkretno potezo vlade ali župana, pač zahtevajo referendum. Da bi zaradi neizvolitve bančnika Gasparija ljudstvo drlo na referendum, bi bila sicer lepa ironija.
Toda, če vzamemo enega največjih nesmislov, kot je bil nakup ljubljanske vzpenjače, bi bil idealni lek prav sklic referenduma, na katerem bi meščani odločili, ali pristajajo na to, da mesto njihove davke porabi za turistično atrakcijo.
V mestu, kjer je bil zadnji referendum še v času samoprispevkov, meščani sploh več ne pomislijo - izvzemši ustavno nesprejemljivega referenduma zoper džamijo -, da bi politično soodločali o usodi lastnega mesta. V Ljubljani, kjer se na nogometnih tekmah dna prve lige zbere komaj tisoč gledalcev, je meščanom samoumevno, da se bo mestni upravitelj Janković sam odločil za postavitev novega nogometnega stadiona. V Muenchnu npr., kjer igra večkratni evropski prvak Bayern, mestni župan sploh ni pomislil, da zgradi nov štadion z dekretom, ampak so o njegovi gradnji odločili meščani na referendumu.
A Pahorjevi socialdemokratski razumniki vulgarno demokracijo zapazijo pri Janši, ne pa pri Jankoviću.