Med rezidenco, letališčem in veletržnico

Grad na Bokalcah bo postal predsedniška rezidenca! Podjetniška raca kakopak, njegov lastnik bi ga rad čim dražje prodal in najvišjo ceno bi dosegel kot protokolarni objekt. Toda, če lahko razumemo podjetnika in tudi medije, ki hlepijo po originalnih vesteh, sta frapirala politika: Milan Kučan in Lojze Peterle. Oba namreč pozdravljata takšno odločitev! Nekdanji vodja proletarcev še posebej, saj pravi: če imajo to po svetu, bomo morali imeti tudi pri nas.

V času, ko zaposlenim grozi, da bodo slej ko prej morali dlje delati do upokojitve, ko zmagujejo tendence, da odpuščenim plačujejo čim manj odpravnin, ko gospodarska zbornica zahteva odpravo pol urne plačane malice, bi dva visoka politika nonšalantno podeseterila predsedniški prestiž. In to v državi, kjer je predsednik bolj protokolarna funkcija. Dobesedno, dokler je predsednik Janez Drnovšek po osebnih preferencah izbiral kandidate za guvernerja, je bil neuspešen. Do izbire finančnika Marka Kranjca je prišel šele potem, ko je začel razmišljati, kateri kandidat bi lahko dobil večinsko podporo pri poslanskih skupinah.

Sicer pa te dni mineva petnajstletnica od atentata na Ivana Krambergerja, nekdanjega ljudskega tribuna in predsedniškega kandidata. Kramberger je bil dobrotnik, ki je bolnišnicam podarjal sodobno medicinsko opremo in dajal pomoč ubogim. Danes pa po človekoljublju slovi predsednik Drnovšek, ki demonstrira svojo moralno podporo revnim, ko se svečano sprehaja po ljubljanskem jedru.

Na volitvah 1990 je za Krambergerja volilo 20 odstotkov volivcev, do zmage mu je manjkalo v resnici malo, komaj nekaj spremembe v slovenski mentaliteti. Takrat si je tipičen volivec težko predstavljal tako nekonvencionalno persono na mestu državnega predsednika. Danes znamenita arabska televizija Al Jazeera predstavlja slovenskega predsednika Drnovška kot enega najbolj ekscentričnih evropskih voditeljev. Na prestolu imamo dobesedno drnovškovskega Krambergerja, oskubljenega za dobrotništvo.

Simbolno zmago je sicer doživel mož, ki je v politiki doživljal samo poraze. Vlada je sklenila, da bo letališče na Brniku poimenovala po Jožetu Pučniku. Mnogi v tem vidijo politikantstvo, toda kdo je bil pravzaprav Pučnik?

Kot voditelj Demosa je na prvih volitvah dosegel parlamentarno zmago po pol stoletja komunistične diktature. A kot predsedniški kandidat je izgubil s Kučanom, kot vodja SDSS pa je na volitvah 1992 zbral komaj nekaj več kot 4 odstotke in se s stranko za las uvrstil v parlament. Bil je resda tudi podpredsednik v prvi Drnovškovi vladi, vendar njegova politična kariera definitivno ni bila blesteča. In s tega gledišča tudi ni razloga, da bi njegovemu imenu poklonili letališče.

Toda letališče Pučnik je test slovenske demokracije. V petdesetih in šestdesetih letih, ko so se slovenski intelektualci pokoravali samocenzuri, je Jože Pučnik skočil nekaj korakov naprej. V času, ki tega ni dovoljeval, je on širil prosto misel in kritično premišljeval slovensko realnost.

Kar ga je stalo dva krat po nekaj let zapora. Ali je hommage velikemu oporečniku nekaj, kar premorejo le vladne stranke kot njegove nekdanje partnerice, ali ga zmore tudi katera od opozicijskih, kot npr. SD, LDS ali Zares?

Veliki mislec levice Noam Chomsky navaja primer blagajnika nemškega koncentracijskega taborišča, ki je planil v jok, ko je zvedel, da ga bodo Rusi obesili. Zakaj, saj nisem nič slabega storil?

Toda njegova bodica ne gre na nemškega uradnika, ampak na tiste intelektualce, ki se nikoli niso uprli oblasti.

V Ljubljani npr. so kmalu po Kardeljevi smrti preimenovali "Ljubljansko univerzo" v "Univerzo Edvarda Kardelja". Se je kateri medij takrat temu uprl, je kateri izmed intelektualcev javno protestiral? Zgodovina tega ne beleži. Kdor je molčal na začetku osemdesetih, nima moralne pravice, da protestira danes ob poimenovanju po Pučniku. Predvsem pa, v Slovenije je tisoče spomenikov, ki slavijo partizane, množica ulic in precej šol, ki nosijo imena partizanov, ki so se uprli okupatorju, ki je uvedel diktaturo in ukinil svobodo izražanja. Ali ni v istem duhu poimenovati ime letališča po človeku, ki se je po vojni uprl partijski diktaturi tudi za ceno osebne svobode? V času, ko to ni bilo ne moderno ne zaželeno ne dovoljeno in ne priljubljeno. Pučnik je za štirideset let prehitel čas in tudi ljudstvo, ki ga nikoli ni slavilo. Močan razlog, da za njim ostane tudi kakšen praktičen pomnik.

Pomnik oponiranja se trudi zgraditi tudi SD. Njeni ljubljanski svetniki so pred dnevi županu Jankoviću očitali, da se obnaša, kot da sam predstavlja in uteleša Ljubljano, saj je predlagal Ljubljano kot samostojno pokrajino, ne da bi poprej o tem razpravljali v mestnem svetu.

Socialdemokrati imajo seveda prav, toda njihov protest se je prikradel z nekaj tedensko zamudo in komajda opazno. Medtem ko stranke bagatelne napake nasprotnikov takoj razbobnajo, oni o samovladi župana le šepetajo, upajoč, da jih kdo ne bi slišal.

Medtem se izteka rok, do katerega mora zelenjavna veletržnica zapustiti najete prostore na Rudniku. Mestni župan pravi, da se oskrba meščanov s svežo zelenjavo njega ne tiče, da ima mesto druge prioritete.

Ni bilo slišati članov SD, ki bi protestirali, kako lahko o tako vitalnih vprašanjih Ljubljane odloča en sam človek, četudi župan, ne zahtev, da o tem problemu razpravlja mestni svet.

Resnici v obraz velja dodati, da tudi SDS, NSi in LDS ne protestirajo nad dejstvom, da mestna uprava vodi prestolnico, kot da bi vodila "Mercator".

Sicer pa se v LDS pripravljajo na volilni spopad, v katerem bo na eni strani interese strankine prihodnosti zastopala Katarina Kresal, politična femme fatale, kot upajo njeni podporniki, na drugi pa Matjaž Švagan, že leta z naskokom med volivci najbolj priljubljeni politik LDS, ki na volitvah pobira sanjske odstotke. A bizarna ni le zdajšnja tekma, ampak kontinuiteta s preteklostjo, v kateri je LDS svojega največjega zmagovalca držala kot tretjeligaša, v ospredje pa je raje postavljala jokerje iz rokava, naj so se pisali Pavliha, Cvikl ali danes Kresal.