Volitve v deželi "Miss 2000"

Kaj naj si mislimo o volitvah v deželi, kjer ob izbiranju "Miss 2000" ni bilo demonstracij? Ko so čete Varšavskega pakta vkorakale v Češkoslovaško, so štirje demonstrirali na Rdečem trgu v Moskvi. Četverica je rešila čast četrtmilijardne dežele. Ko je papež prvič prišel v Slovenijo, nas je protestiralo kakšnih šestdeset. Ko je zveza Nato napadla Jugoslavijo, nas je tudi protestiralo kar nekaj; kar nekaj nas je obsodilo vlado, ker nas je spravila v kriminalno vojno, za povrh celo po nezakoniti poti. Ko so izbirali "Miss Slovenije", ni nihče trznil. Dve uri so gledali, kako kapital in ideološki aparati njegove države ponižujejo lahkoverne osebe na podlagi osebnih lastnosti, da so stare 19-24, neporočene, brez otrok, ženske in državljanke Slovenije. Bodo pošteni ljudje poslej bojkotirali POP-TV? Bo ljudstvo naskočilo Cankarjev dom, Bastiljo belega terorja?

Ker nihče ni demonstriral, bodo pošteni ljudje bržkone težko uvideli, zakaj morajo bojkotirati POP-TV. Ker ni bilo juriša na prekleti dvorec, se tukajšnje človeštvo nima nad čem navduševati, še opredeljevati se ne more. Naj otopelost pripišemo državno-strankarski okupaciji javnega prostora? Ali pa je nesposobnost, da bi razbrali politični pomen domnevno nepolitičnih dogodkov, že posledica pospešene "evropeizacije"?

Evropa se je zadnjih dvesto let zavzeto ukvarjala z vprašanjem, kako iz divjakov narediti omikane ljudi. Plodovi njenega prizadevanja zorijo še danes: vsako leto stotisoči, nemara milijoni pomrejo zaradi lakote in bolezni. Seveda zunaj Evrope. Z izdatno ameriško pomočjo si Evropa zadnjih deset let prizadeva omikati divjake z Vzhoda. Plodovi že zorijo. Med omikanimi vzhodnjaki, ki so si še pred desetletjem znali izbojevati človekove pravice in si izdelati vsaj kolikor toliko solidne ustave, že vznikajo evroatlantski barbari, ki se po internetu in po pošti pridružujejo belemu linču nad sodržavljankami, ujetimi v spone prostovoljnega suženjstva.

Na videz je nekaj morbidnega v želji, da človek svojo podobo preskusi z merili spolno-šovinističnega stereotipa. Onkraj razuma je že želja, da bi se približal šundovskemu idealu. A da bi si iz tega naredil še travmatično doživetje? - Toda pozoren opazovalec kmalu dožene, da mladenke uveljavljajo popolnoma racionalno strategijo in da s precejšnjo iznajdljivostjo ob primerni priložnosti še same prispevajo kakšen stereotip. Slišali smo Machiavellijevo misel o srečanju virtu s fortuno, Freudov citat o epistemični vrednosti psihopatologije vsakdanjega življenja, celo ustavno klavzulo o nediskriminaciji so nam navedle. Da ne omenjam razkošja konfucijanskih modrosti v redakciji ameriških nanizank, s katerimi nas radodarno zasiplje televizija - organizatorka te plemenite tekme. Govorke bržčas niso mislile na vire svojih navedkov - a v Sargaškem močvirju vladajoče ideologije so ribarile pridno in uspešno.

Počele so prav isto, kar njihove vrstnice in vrstniki počnejo vsak dan z manj leska in pompa, a prav tako vztrajno, čeprav nemara manj prostovoljno. Sedanjemu šolskemu ministru gre zasluga, da je opozoril na to gonjo, ki šolarke in šolarje sili, naj ugajajo stereotipom vladajoče ideologije, ki jih naganja k prostaškemu tekmovanju vseh proti vsem v konformizmu, prepleskanem z lažno barvo uspeha. Desni minister je lansiral klasično levičarsko temo: teror sistema nad posameznico, posameznikom. A kaj, ko je za alternativo predlagal zgolj drugačno vrsto gospostva: namesto surovega individualizma nasilni patriarhalizem, namesto konformističnega povzpetništva pobožnjakarsko lakajstvo. Kakor kaže, bomo na volitvah izbirali le med dvema vrstama gospostva: razlika je zgolj v stilu. Še tega ni mogoče napovedati, kateri stil gospostva, konservativni ali liberalni, ima prihodnost: hujše ko so krize kapitalizma, bolj se uveljavljajo "predkapitalistični" mehanizmi gospodovanja.

Ker javnost ni sposobna razbrati političnega pomena lepotnega tekmovanja, politika postaja vse bolj podobna lepotni tekmi. Kakor pri lepotnem tekmovanju ne gre za "lepoto", temveč za stereotip, tako v politiki ne gre za politiko, temveč za šablono. Politiki govorijo v klišejih, novinarji jih skrčijo na nekaj preprostih vzorcev, preverijo uspeh svoje proizvodnje s kakšno priročno anketo, politiki pa, preden kaj zinejo, preberejo anketo javnega mnenja. Po dveh, treh krogih ni več mogoče reči, kdo je najbolj zaslužen za splošno pobebavljenje. V takem ozračju se ostrina duha skorajda ne more uveljaviti. V tokratni kampanji se lahko o tem celo nazorno prepričamo: splošnemu toku navkljub nastopa tudi nekaj bistrih govorcev, a ti niso iz strank, ki najbolj "vlečejo".

Optimisti menijo, da je splošna povprečnost nemara res moreča, a nas varuje vsaj pred ekstremizmom. Ta sklep ni zanesljiv. Če namreč zmagujejo tisti, ki govorijo zato, da bi čim manj povedali, si podporo nujno pridobivajo z nesporazumom. Z nesporazumom se sicer da priti na oblast, a ni je mogoče izvrševati. Ob vsem teatru senc ima politika vendarle dejanske učinke. Vsaj nekatere žrtve nesporazuma bodo ti učinki razočarali, številne bržkone tudi zares prizadeli. Razočaranje, občutek prevaranosti pa sta klasično gojišče ekstremizmov.

Vlado Miheljak je sedanjo relativno homogenizacijo pojasnil z množičnim odporom do sedanje vlade. Enemu najboljših analitikov lahko verjamemo - a potem moramo hipotezo o nesporazumu vzeti še toliko resneje. Sedanji vladi javno mnenje zameri zlasti troje: odnos do kolaboracije, politiko do Haiderja in klerikalizem. A prihodnji zmagovalec Drnovšek nima nič jasnejšega odnosa do kolaboracije, na skrivaj se je sestal s Haiderjem, česar Peterletu ni mogoče očitati - za povrh pa je skoz lastno vlado poskusil pretihotapiti sporazum z Vatikanom, medtem ko ga je Bajuk modro odložil za čas po volitvah. Nesporazum je torej že tu.

Povolitvene odzive bo seveda določal socialni položaj. Tako imenovana "tranzicija" je v vseh pokomunističnih deželah povečala socialne razlike. V Sloveniji še najmanj. Zmanjšanje družbenih neenakosti je dosežek razvoja "razvitih", središčnih dežel v dvajsetem stoletju. V tukajšnji javnosti ni kaj dosti navzoča zavest, kako dragocen zgodovinski dosežek je (relativna) družbena enakost - in kako pomembni sta za prihodnost dežele tako dejanska enakost kakor tudi egalitaristična ideologija. Narobe, "liberalna" ideologija vidi v povečevanju neenakosti vsaj davek napredku, če ne celo že kar njegov motor. Zakaj ta politična opcija med tukajšnjimi proizvajalci javnega mnenja velja za "levo", je tranzicijska bizarnost, ki bi zaslužila posebno raziskavo. Zato pa je premier Bajuk postavil solidarnost za enega izmed stebrov svoje predvolilne retorike. Minister Brejc se je postavil na stran sindikatov v sedanjih pogajanjih z "delodajalci". (Tudi to izrazje bi veljalo kritično ovrednotiti: lastniki kapitala dajejo kvečjemu zaposlitev, medtem ko delo "dajejo" delavke in delavci.) Edina stranka, ki je podprla boj delavk in delavcev proti zlorabam v Leclercu, je SLS-SKD.

Kako je tedaj z delitvijo na levo in desno? Če ni leve politike, je pač desni populizem.