Postdemokracija?

Vladajoča občila so nas po volitvah prepričevala, da naj bi zmagala levica. A vlada, ki so jo volitve pripeljale na oblast, je pač zgolj še ena izmed Drnovškovih vlad. Nam je potemtakem v prejšnjem parlamentarnem mandatu pretežno vladala levica? Mogoče so trije socialdemokratski ministri zadosti, da pričarajo levo vlado? Ali pa volilni rezultat ne ustreza oceni vladajočih občil?

Pomagajmo si z druge strani. Bajukova vlada je nesporno veljala za desno. V pogajanjih med lastniki in sindikati se je njen minister postavil na stran sindikatov. Njen šolski minister je končno odprl žgoče vprašanje terorja šolskega sistema nad učenkami in učenci. Povečali so plače v nekaterih javnih službah, poskusili so ustanoviti univerzo na Primorskem. To pač niso bila značilno desničarska dejanja. Bajukovo volilno geslo je bilo "solidarnost": ne ravno tipična desna fraza.

A javnost jim je zamerila "čistke"! Res, občila in nasprotniki so o njih ustvarili to famo. Državljankam in državljanom sicer bržkone ne bi bilo kaj dosti mar, če so v vrhovih državne in paradržavne administracije eno klientelo zamenjali z drugo. Toda javnost so prestrašili, ker da naj bi zaradi zamenjav trpela "strokovnost".

Prav ta argument "strokovnosti" in, še bolj, njegova demagoška vrednost, nam lahko pojasnita, kako vladajoča politična ideologija razume razmerje med levico in desnico. Državo si po dobri stari primerjavi predstavllja kot ladjo: lahko se nagne na levo, lahko na desno, najbolje pa je, če pluje vzravnana. Na sredi naj bi namreč bila "strokovnost". Po vseh bojih in žrtvah za demokracijo je naposled zmagala mitologija, ki verjame, da naj bi obstajala "nevtralna strokovnost", in ki zato v "levem in desnem odklonu", natančneje - v politiki nasploh vidi nevaren avanturizem.

Kako je s strokovnostjo, si lahko ogledamo kar ob primeru šolskega terorja. Ni dvoma, da je bil sistem ocenjevanja, razvrščanja in selekcioniranja, ki so ga uvedli liberalci, strokovno zasnovan. Ni pa tudi dvoma, da je razbijal vezi med mladimi, jih gnal v štreberstvo, v boj vseh proti vsem, v servilnost, oportunizem, konformizem in nevrozo. Če bi Bajukova vlada imela zadosti časa, bi nemara postavila drugačen sistem. Tudi ta bi brez dvoma imel strokovno legitimacijo. A s precejšnjo gotovostjo lahko domnevamo, da sistemskega terorja kaj bistveno ne bi zmanjšal. Pač bi premaknil nekatere poudarke: namesto komolčarstva bi uvedel svetohlinstvo, namesto egoističnega kalkulantstva preračunano dobrodelnost. Namesto nevroze histerijo. Če pa bi hoteli zares odpraviti šolski teror, potem bi morali spremeniti vlogo šolskega sistema v družbi (da ne bi bil več sredstvo povzpetništva) - a tudi družbeni sistem sam (da bi v njem lahko večina imela še kakšen drug cilj kakor preživetje). To bi seveda bila politčna sprememba. In tudi poslej bi potrebovali strokovnost, da bi postavili šolstvo, v katerem bi se, denimo, mladi ljudje kaj naučili, kjer bi mladina gojila solidarnost, se družno upirala avtoritetam in se skupaj bojevala za boljši svet.

Strokovnost zatorej ni nevtralna - zmerom deluje v nekem političnem okviru. Pač pa je lahko videti nevtralna, če postane politični okvir neviden. Če je tako zelo samoumeven, na ga ni več opaziti. Če torej vladajoča ideologija tako zelo vlada, da ne dopušča nikakršne alternative.

Zdi se, da živimo prav v takem položaju. Uradno politično obzorje je tesno zaprto, "strokovnjaki za politiko" so pač ena izmed vrst med "nevtralnimi" strokovnjaki. Vsi gonijo isto, razlike so kvečjemu v "stilu", v prodajni ovojnici. Ker ni razlik med politikami, odločanje volivk in volivcev poteka na podlagi nepolitičnih razlik med politiki. Tako odločanje je v načelu paradoksno: kako naj domnevni "nestrokovnjak" oceni "strokovnost"? Po nadutosti nastopa, nerazumljivosti klobasanja? Ali nemara raje po togosti drže, sladkobi nasmeha ali vzorcu na kravati?

Ker vse stranke meljejo isti žargon in tako rekoč deklarativno reproducirajo obstoječe stanje; ker nobena ne meni, da bi bilo v sedanjem stanju, t.j., v kapitalizmu, kaj problematičnega - so ta čas tukaj zgolj desne stranke. Združeni listi bi nemara lahko priznali centrizem, saj si, denimo, prizadeva za nekoliko enakomernejšo prerazvrstitev bremena izkoriščevalskega sistema. Sicer pa so vsi zgolj "strokovnjaki" za discipliniranje v službi sicer omahujočega in negotovega kolonizacijskega pohoda na Vzhod.

Vendar pa so razlike med strankami pomembne vsej svoji "apolitičnosti" navkljub. Predstavljajo namreč različne možne izhode iz, denimo pogojno, moderne iluzije o demokratični državi. Ena možnost so preprosta klientelistična omrežja, katerih edini namen je napajanje ob državnem proračunu in zasebna uporaba vzvodov politične moči. Eno tako omrežje so volivke in volivci odločno zavrnili - a so ga kolegi iz političnega razreda in njihove medijske agenture vseeno zrinili nazaj v vlado. Druga možnost so stranke, ki menijo, da je treba kapitalistični sistem in njegovo državo podpreti z državno religijo in njeno cerkvijo. Ta različica je sicer glasna, a za zdaj nima posebne podpore. Naposled je nema množica izločenih in zagrenjenih, opcija avtoritarnega resentimenta in močne roke domnevne pravičnosti. Tej se sicer ni posrečilo prebiti petinske meje, a se drugače trdno drži. Potem so tu "identitetne stranke" - avtentične "stanovske" interesne grupacije ali pa klientelistične skupine, ki se maskirajo v identitetnega zastopnika. Zdaj imamo že dve taki v parlamentu: potegnejo sicer zmerom z močnejšim - a če bi se jih nabralo zadosti, bi nemara lahko odločale, kdo je najmočnejši.

Glavni rezultat volitev je vsekakor homogenizacija volilnega telesa, ki na videz ustreza ideološki homogenizaciji uradnega političnega prostora. A ne bi smeli prezreti, da je stranka, ki to homogenizacijo kapitalizira, doslej že dvakrat igrala na preskušeno karto notranjega sovražnika (klerikalizem, protofašizem) in zunanjega prijatelja (EU). To je pač taktika perifernih avtoritarizmov južnoameriškega ali vzhodnoevropskega tipa. Česa več kakor taktike pa taki konglomerati povzpetnikov vseh režimov tako in tako ne premorejo.

Postdemokratični prihodnosti se lahko ognemo le, če so volivke in volivci res mislili, da volijo levico. Upajmo torej, da so bile zadnje volitve zares le pomota.