Jože Andrej Čibej

4. 12. 2000  |  Mladina 49  | 

Slovenske kastracije

Mejo, ki loči kulturen narod od nekulturnih, je očitno mogoče potegniti tudi na osnovi tega, kako ravna s padlimi sovražniki

© Tomo Lavrič

Te dni sem bil neverjetno kulturen, še posebej, če upoštevamo, da mi je na vseh koncih zmanjkovalo časa. Zna biti, da je moj napredek vsaj v korelaciji z dejstvom, da smo po dolgih letih morbidne, včasih patetične zaljubljenosti v praznovanja obletnic smrti končno preklopili na poveličevanje rojstev. Ali pa je to samo letos, ko je letnica tako luštno okrogla? Kakor koli že, tako polna usta so nas Prešerna in njegovih verzov, da domači niso zadoščali in je bilo treba še tujih (aktivnih) občudovalcev. Ker je volumen ljubezni konstanten in gostota toka velika, pa se bojim, da bo čas (spet) kratek, zato ga kaže temeljito izkoristiti: tokrat nič o denarju, sama kultura me bo.

Kultura odmeva tudi najsodobnejših medijih. Žal je treba v trenutkih evforije ugotoviti, da kulturnosti in spoštovanja do jezika dostikrat zmanjka tam, kjer bi morala biti prepoznavni znak ljudi, ki na ogled postavljajo svojo "slovenskost", "zavednost", "domačijskost" in kar je še podobnih "-skosti". Mesarju pač ne bom zameril, če ga je želja po udarnosti sporočila na spletnih straneh zapeljala v duhovitosti tipa "... simbol za podjetje, naše izdelke in sploh za vse, kar je cool - to je za nas BLACK BULL!!!", "narodno demokratsko in kulturno prosvetno društvo", katerega člane druži tradicija (tudi pretepov s Sokoli) že 95 let, pa bi se v tem času najbrž lahko naučilo, da v slovenščini obstaja čuden znak, ki mu rečemo vejica, pa tudi črkovalnik bi imel obilo veselja z njihovim besedilom. Recite mi, da ima vsebina prednost pred obliko, pa bom zlobno pripomnil, da izkazani odnos do jezika včasih več pove nosilcih sporočanja kot pa sama vsebina sporočil.

Nasploh se zdi, da število pravopisnih in "kar-tako-tipkarskih" napak na slovenskih spletnih straneh narašča s kvadratom števila uporab korena "sloven-". Zato smo lahko veseli koalicijske pogodbe novih oblastnikov, ki jasno pravi, da bodo med prednostna področja izobraževanja odraslih uvrstili tudi "usposabljanje državljank in državljanov za demokracijo, funkcionalno opismenjevanje manj izobraženih in nevključenih v izobraževanje, učenje slovenskega jezika in tujih jezikov ..." Krasno. Škoda je sicer, da iz besedila ni mogoče natančno razbrati, kako se bo koalicija odločala glede zakona o rabi slovenščine kot uradnega jezika. Osebno se še bolj kot zavlačevanja s sprejemom bojim skrajnih (pogojno rečeno "ortodoksnih"), nedomišljenih rešitev, ki ne bi upoštevale zatečenega stanja in bi zaradi njih zakon že ob rojstvu postal neuresničljiv. Takih zgledov v slovenski novejši zakonodajni zgodovini ni težko najti, čeprav bolj na ekonomskem kot na kulturnem področju.

Mimogrede povedano: omenjeni koalicijski dokument je tudi nasploh takšna zbirka lepih sklepov in dobrih namenov, da bomo lahko presrečni, če bo vsaj polovica dejansko uresničenih v predvidenem roku; bralcu, ki je vajen avtorjevega previdnega pesimizma, najbrž ni treba citirati znanega pregovora, da je pot v pekel tlakovana s samimi dobrimi sklepi. O ekonomskih in davčnih vidikih velikodušnih obljub je bilo v zadnjih dneh toliko napisanega, da tu ne bi izgubljali besed z "ekonomsko bazo". Ko sem se že zavestno opredelil za "kulturnost" in podobne elemente iz neotipljivega sveta, sem se nekoliko zlobno lotil dokumenta z iskalnikom. "Etika" je namenjena samo mladim (v koalicijski pogodbi je ni, najdemo jo znotraj dogovora med LDS in Stranko mladih Slovenije), "morale" ni nikjer, isto velja za kakršno koli izpeljanko iz korena "pošten". Najbrž sem jaz sam naiven čudak, ki ne ve, da so to privzete lastnosti dobrega pripadnika koalicijskih strank in o njih v političnem dokumentu ne kaže izgubljati besed.

Pa se ob tem takoj spomnim enega najlepših doživetij zadnjih tednov, večera s profesorjem Kmeclom in z njegovo več kot sočno zgodbo o razumevanju pomembnega dela Prešernove poezije na osnovi pojma kastracije kot konkretnega, v evropskem srednjem veku splošno razširjenega načina kaznovanja in ponižanja poraženih nasprotnikov, ki da ga je mogoče vsaj na polsimbolni ravni uporabiti tudi za dojemanje Črtomirove resignacije.

Mejo, ki loči kulturen narod od nekulturnih, je očitno mogoče potegniti tudi na osnovi tega, kako ravna s padlimi sovražniki. V deželi, kjer ena od najpomembnejših pustnih mask grozi svoji okolici s hipertrofiranim orodjem za "škopljenje", je gotovo ostalo nekaj recidivov prijaznih srednjeveških navad. Zato se bo vsaj po tej plati šele videlo, ali je imel Jelinčič prav, ko je dejal, da je nova vlada v primerjavi z Bajukovo briljantna. Morda bo prvi test kar odnos "mitološke osebnosti" in podanikov do ljudi, ki se pri preganjanju korupcije ne ustavijo pred vrati strankarskih štabov. Od tistih, ki imajo kronične probleme s kulturo, sicer ne pričakujem dosti, se bom pa z veseljem pustil presenetiti.