Na Marš!

Dobrih štirinajst dni je tega, kar so sodelavci mariborskega študentskega radia Marš vodstvo mariborske Univerze in še posebej njenega rektorja dr. Ludvika Toplaka javno zaprosili, naj odstopi od tožbe proti zavodu Marš, v kateri zahteva izpis iz sodnega registra. Ker je radijska frekvenca, ki jo je zavod pridobil zaradi izvajanja nekomercialnega programa neprenosljiva, bi ta izpis pomenil tudi dejanski konec študentskega radia v Mariboru.

Da bi strah pred tem škandaloznim koncem vsaj nekoliko razumeli, povejmo, da Univerza toži Marš, ki je nastal v osemdesetih, ko brez predpisanih ustanoviteljev tako nič pametnega ni smelo nastati, zaradi divje privatizacije. Formalno so namreč študentski radio ustanovili mladinska in študentska organizacija ter Univerza; zsmsjevci so v devetdesetih, ko se je začel vsesplošni boj za last in oblast, pred radijsko ekipo, ki je reševala pravni status radia kakor je vedela in znala, dvignili svoje ustanoviteljske roke, medtem ko sta študentska organizacija in Univerza v zameno za svoj ustanoviteljski delež zahtevali večino v svetu radia in prevladujoč vpliv na vsebinsko politiko. Tiste, ki si domišljajo, da je novinarski strah pred represivnim univerzitetnim umom nepotreben in odvečen, naj spomnimo ne le na profesorja Ostana, ki je prejšnji mesec postavil na kocko svoje življenje prav zaradi pomanjkanja svobode govora na Univerzi, ampak tudi na junijsko odprto pismo dekanov šestih mariborskih fakultet, v katerem so univerzitetno vodstvo opozorili na način vodenja, ki jim vzbuja spomine na "kasarniško hierarhijo." Da bi torej v tisti tranzicijski kolobociji radio ohranil svojo neodvisnost, predvsem pa frekvenco, so njegovi sodelavci leta 1994 stvar vzeli v svoje roke in sami ustanovili zavod Marš. Do današnjega dne ni nobeden od lastnikov iz tistih miniaturnih kletnih prostorov v študentskem domu, kjer ustvarja kakih štirideset ljudi okoli deset ur programa dnevno, ničesar odnesel. Ali odprodal. Ali kako drugače odtujil. In če bi bilo po pravici, bi vodstvo Univerze ljudem, ki so v nastanek in obstanek tega radia vložili ure in ure svojega prostega časa, svoje najboljše sposobnosti in najžlahtnejše energije namesto tožbe poslalo zahvalo.

Celo tisti, ki so nastajanje radia Marš spremljali samo površno, lahko v tej tožbi odčitajo še kaj več, kot samo univerzitetni obračun z neodvisnim študentskim radijem. Tu gre tudi za simbolni obračun z demokratičnimi dosežki osemdesetih. Najprej je mariborska gospoda, ki je čez noč začela požvižgavati popreproščene antikomunistične viže, z globokim prezirom obračunala z Mladinskim kulturnim centrom (MKC), tistim prometejskim prostorom torej, kjer so mladi poskrbeli za prve lekcije demokracije in solidarnosti v osemdesetih. To, da je takratna komunistična oblast ta prostor prepoznavala kot kraj upora in izprijenosti, smo v tistem času nekako razumeli. Zato je tem bolj presenečalo, ko so novi demokrati pod vodstvom novega rektorja Univerze dr. Ludvika Toplaka v devetdesetih v imenu morale in reda emkacejevce pregnali v drugi del mesta. Tam, kjer so se odvijali edini mariborski protesti zoper tiranozavre, ki so prepovedovali časopise in preganjali njihove sodelavce, stoji zdaj rektorat s svojimi pozlatami in alejami, oni, ki so se teh protestov udeleževali, pa so očitno po neki kasarniški logiki pristali v smrdljivi jugoslovanski kasarni. Študentski časopis Katedra je ob enako skrbečih ustanoviteljih, kot jih je imel radio Marš, medtem ugasnil brez tožbe Univerze. Ustvarjalnemu delu mariborske študentske mladine, tiste, ki se ji še kaj ljubi in ki sredi vseh zdajšnjih potrošniških mitologij in snobovskih idolatrij poskuša ostati zvesta sebi, svojemu glasu in času, ki ga sluti, je ostal samo še radio. Tista institucija torej, ki je nastala ob koncu osemdesetih na valu pozitivne energije, ki je kljub represivnim ukrepom proti redkim, ki so si v "delavskem Mariboru" drznili "misliti drugače", niso mogli zatreti ne univerzitetni ne drugi partijski aparatčiki.

In da ne bo pomote: meni je načeloma vseeno, kdo je lastnik Marša, če stvar funkcionira in služi svojemu pristnemu, ne pa temu ali onemu agitpropovskemu namenu. Če pa mora samo zato, da bo nekdo, ki se za življenje radia ni nikoli brigal, dokazal svojo moč, tako težko pridobljeni medij, kot je študentski radio v Mariboru, ugasniti, se mi zdi, da je nekje nekaj hudo narobe. Malodane srhljiva namreč postaja pedanterija, s katero poskuša nova mariborska gospoda izbrisati vse, kar še zmeraj diši ne le po tisti mladosti, ampak tudi po tistem veselju do življenja, ki je v prostorih, ki se spreminjajo v sedeže novega gospostva, združevalo ljudi, polne ustvarjalnega nemira, idej o svobodi in sanj o novih, boljših formah življenja. Če bi kaj pomagalo, bi se obupni prošnji marševcev na tej strani v imenu mnogih z veseljem pridružila. Ampak bojim se, da v svetu, kjer univerzitetniki svojim mlajšim kolegom mahajo s sodišči, prošnje ne zaležejo. Česa drugega se bo treba domisliti.

povezava