Politika in zajedalstvo

Ob preiskavi o domnevnih kršitvah, ki naj bi pripeljale do nezakonite osebne koristi nekega uradnika v gospodarskem ministrstvu, je Miha Kovač postavil vprašanje politične odgovornosti ministrice. Ta je odgovorila, da ni odgovorna, saj naj bi se vse dogajalo po predpisih. Odgovor je simptomatičen in zasluži premislek. Kdor krši predpise, jih ne upošteva ipd., ta je "pravno" odgovoren. Politična odgovornost pa je širša od "pravne", o njej je mogoče razpravljati zlasti tedaj, ko pravila niso bila prizadeta. Še posebej tedaj, kadar se je vse potekalo po pravilih, pa je vseeno prišlo do podiranja sistema. Ne glede na to, ali bo preiskava ugotovila kakšne kršitve, je namreč že iz doslej objavljenih podatkov razvidno, da sedanja ureditev delovanja vladnih in državnih uradov ne onemogoča klientelizma, ne preprečuje razdeljevanja državnega denarja po omrežjih neformalnih koristoljubnih druščin.

Sedanja pravila ne zaznavajo zlorab, do katerih prihaja zaradi neformalnih koristoljubnih povezovanj, in tudi ne onemogočajo položajev, pri katerih je ista oseba hkrati razdeljevalec državnih sredstev in njihov prejemnik. O primeru te zadnje vrste je pred časom pisala Mladina v zvezi s prejšnjim ministrom za znanost. Ker torej sistem tega ne preprečuje, je te zadeve mogoče onemogočiti edinole s "politično odgovornostjo". Te pa očitno ni: državni zbor je prav isto ministrico pravkar ponovno izvolil na isti položaj.

A bodimo natančni. V prejšnjem parlamentarnem mandatu se je ena stranka še posebej odlikovala s problematičnimi in celo nezakonitimi denarnimi transakcijami. "Pravne" odgovornosti takrat ustrezni organi niso uveljavili, tudi "politične" odgovornosti niso zahtevali ne koalicijski partnerji ne opozicija ne parlament kot celota. Pač pa je prav ta stranka doživela izrazit poraz na volitvah. Volivke in volivci so "politično odgovornost" znali uveljaviti - a le do meje, do koder seže moč državljank in državljanov v sedanjem strankarskem sistemu. To pa ni daleč. Brž ko so bile volitve mimo, je vesoljni strankarski aparat s svojimi medijskimi priveski vred začel navijati, da bi prav to stranko ponovno spravili v vlado. To se jim je tudi posrečilo. Menda zaradi "stabilnosti" političnega položaja.

Kakšne "stabilnosti"? Zaradi iste "stabilnosti", zaradi katere je sedanja koalicija izglasovala sedanjo vlado, četudi je mandatar ni predlagal po zakonu? Zaradi iste "stabilnosti", zaradi katere je koalicija dopustila, da je mandatar prekršil koalicijsko pogodbo, še preden je bila vlada izvoljena? Naivnemu opazovalcu bi se zdelo, da dejanja te vrste prej destabilizirajo položaj kakor pa ga utrjujejo.

Dognati moramo torej, v okviru katerega obzorja so početja te vrste racionalna in v katerem okviru vzpostavljajo nekakšno "stabilnost". Hipoteza je tale: te vrste početja so racionalna v okviru političnega razreda, ki je navznoter kompetitiven, navzven pa ekskluziven. To se pravi: politični razred sestavljajo skupine in posamezniki, ki med seboj tekmujejo za vzvode državne moči in za delež državnega denarja; v tem smislu njihovi posamični in skupinski interesi drug drugega izključujejo; zato je politični razred "navznoter kompetitiven". Na drugi strani pa imajo posamični in skupinski člani političnega razreda skupen interes, da nikogar drugega ne pripustijo k tej tekmi in da nikomur ne dopustijo, da bi jim tekmovanje onemogočil. V tem pomenu so "navzven ekskluzivni".

Izhodiščna racionalnost je potemtakem "zmerno okoriščanje v okviru zakona". To onemogoča neljube posege organov pregona in morebitni neljubi poseg ljudske volje. Vendar je to le polovica zgodbe. Druga polovica je interes udeležencev tekme, da izločijo druge tekmovalce. Tu je omejeni poseg omejene suverenosti ljudstva dobrodošel, in temu rabi konfekcija javnega mnenja. A ker industrija javnega mnenja pelje v ideološko homogenizacijo in v neprepoznavnost političnih tekmovalcev, je uporabnost tako imenovane "suverenosti ljudstva" le omejena. Z volitvami je mogoče le v omejenem obsegu izločati tekmece, pa še tvegano je. Občasno je zato treba poseči po krepkejših orodjih, ta pa prinašajo nevarnost zunanjih posegov (organov pregona ali celo ljudske volje). Ker so v političnem rezervatu posamični interesi ves čas v skušnjavi, da bi storili kaj proti skupni koristi političnega razreda, je potrebna neka dodatna funkcija, ki zagotavlja ekskluzivnost politične druščine - če je treba, tudi za ceno kršenja pravil. V najslabšem primeru iz te logike dobite fašizem, v našem primeru pa Drnovška.

Dolgo se je zdelo, da je te vrste politični ustroj značilen za tako imenovani "nerazviti svet", kjer je naloga političnih "elit", da zagotavljajo socialni mir in siceršnje pogoje za kapitalistično izkoriščanje - drugače pa se lahko okoriščajo, kolikor jih je volja. Zadnje čase kaže, da tudi v razvitih deželah ni dosti drugače. A saj se tudi sicer razlike med "razvitimi" in "nerazvitimi" manjšajo: bogati v revnih deželah so vsaj toliko bogati kakor tisti v razvitem svetu - revni v razvitih deželah pa so tudi vsak dan revnejši. Ne glede na scenarij neposredne prihodnosti nam bo potemtakem dano živeti z zajedalskim političnim razredom. Razen seveda, če se ne podre celotno prizorišče: kar pa tudi ni izključeno.