Stati inu obstati

V eni lanskih kolumen sem oznanil veselo pričakovanje, da bo nova oblast naredila "kljukice" k nalogam, ki so v prejšnjem obdobju vladavine iste (ali podobne) garniture ostale skoraj nedotaknjene, začenši s prestrukturiranjem bančnega sistema na osnovi privatizacije državnih bank, reševanjem razsula v politiki plač v javnem sektorju in še nekaterimi projekti podobne teže (na primer pokojninami, če ne živimo v naivnem prepričanju, da zadoščajo formalni okviri in da umazane podrobnosti niso pomembne).

Zdi se, da se je vsaj na področju bančnega sistema po pol leta vlak zares premaknil. Ali je šlo v pravo smer, bom presojal, ko bomo na končni postaji, a premaknil se zagotovo je. Glavni strojevodja je sicer nekoliko nervozno odreagiral na novinarjevo besedo "mečkanje", ampak na splošno ni bilo mogoče skriti zadovoljstva, da so se glavni in malo manj glavni strojevodje in vsi kurjači končno vsaj približno uskladili, kakšen bo režim vožnje in koga smo pripravljeni sprejeti na hlapon. Proces je bil dolg in nekateri dosedanji izprašani kurjači so se pri tem menda toliko naučili tudi o vlakovodenju, da so začeli že javno predavati o svojih (svojih?) pogledih na dinamiko in stil vožnje ... prav zanimivo neposredno udejanjenje slovenskega reka, da vaja dela mojstra. V matematični srenji ima ta rek še dodatek "če mojster dela vajo". Pri tem ni mišljeno priučevanje v slogu butalskega kovača, ki je gledal, pa naj bi se učile roke: bančništvo je tako specifična zadeva, da bi ga bilo po mojem mnenju koristno (takoj pod ravnjo strateških makro-ekonomskih usmeritev) pustiti bančnikom. Čisto preventivno, zato da se bo vnaprej vedelo, ali bodo vile ali bo lopata. Da bo vnaprej znano, kam in kako pelje vlak. Takšen premislek morda ni odveč niti za novo "nadzorništvo glavne proge".

Beseda hlapon se utegne zdeti žaljiva, ampak v okviru alegoričnih upodobitev je kar primerna: razmerje med izkoristkom pogona pri parni vleki in sodobnejših naslednikih spominja na trenutno razmerje med kazalniki učinkovitosti marsikatere domače banke v primerjavi s prihajajočo konkurenco. Presojanje na osnovi absolutnih vrednosti bi bilo neprimerno, obsojeni smo pač na prekletstvo majhnega trga in dejstvo, da so nekateri fiksni stroški zelo podobni, če počneš stvari za milijon ali za deset milijonov kupcev; banke tu niso izjema. Del očiščenja in pomlajenja je bil že opravljen (tipična slika razvoja je "pol več dela s tremi četrtinami zaposlenih"), pravih ekonomij obsega pa znotraj lastne mlake ne more biti. Prostor na jugovzhodu gotovo obstaja, vprašanje, ali bomo znali ponuditi mostišče za enakopraven skupen prodor ali pa bomo samo pasivna deska za odriv pri skoku močnejših, je zato pomembno, morda celo bolj od tega, ali bomo "prvemu med enakimi" dovolili 30 ali 40 % lastništvo.

Vprašanje privatizacije slovenskih bank je postavljeno kot tema tipa "stati inu obstati", ob kateri bi bilo smiselno doseči akcijsko poenotenje znotraj intervala med "skoraj nič strahu" in prastrahom pred vsem tujim, pa z neokrnjeno pravico do izražanja mnenj, ki odstopajo od "glavnega toka".

Prav izražanje drugačnosti se zdi včasih problematično. Ne po izbiri medija in načinu upovedovanja lastnih resnic in "resnic", tu pač enim zadošča gostilna, da poslušalcem pripovedujejo o krivicah, ki se jim dogajajo, drugi, bolj zagnani, bolje opismenjeni in preskrbljeni s primernim uredniškim zaledjem pišejo knjige, tretji udarijo nekje vmes, v pismih bralcev in podobnih rubrikah. Žalostno je, da zaradi programske ozkosti in enoplastnosti takšnih sporočil pogosto zbledi tudi pomen pozitivnih, utemeljenih, nadvse pomembnih resnic in opozoril, ki jih mnoga vsebujejo.

Samo aktualen zgled. Če nekdo, očitno zagrenjen zaradi nekoč davno nedodeljene asistentske službe, opljuva slovenske univerzitetne profesorje in jih čoporativno anatemizira kot osebke, ki ne znajo predavati, ne pišejo učbenikov, ne izdajajo poljudnoznanstvenih knjig, obenem pa so še povprečni ali slabi znanstveniki "za vsakdanjo rabo", je s tem v osnovi zmanjšal možnosti, da bi se ljudje začeli na individualni ravni resneje pogovarjati o tem, čigava predavanja so mora za študente, kdo v desetih ali dvajsetih letih ni ničesar prispeval na področju didaktike in metodike, kdo se rajši z vso udobnostjo tega početja samo še sopodpisuje k člankom svojih asistentov, kot pa da bi sam kaj konkretnega napisal. Avtor, ki tako rekoč z enim zamahom izobči predstavnike nekaterih strok (pravnike, ekonomiste in še koga) kot napihnjence, lahko računa kvečjemu na zrcalno zlobne pripombe o vsevednih komparativistih.

Nastopanje predstavnikov ene stroke proti drugim ni slovenska posebnost, tudi ko gre za prerivanja z jezikoslovci. Pri nas so slavisti (jezikoslovci še posebej) zaradi "ohranjevalne" vloge v še bolj specifičnem položaju, ko jih ob načelnem spoštovanju do njihovega dela v praksi čaka naporno življenje v okolju, v katerem pride dejanska skrb za jezik v najboljšem primeru na vrsto čisto na koncu produkcijske verige ... če sploh. Strokovnjaku pustimo, da zapoje svojo pesem, kakor mu je šola grlo ustvarila, potem potisnemo izdelek lektorju, naj ga obrusi (včasih samo zlošči, dostikrat obseka). Z lektorjem se pogosto skregata, ne da bi bila za to sama kriva: strokovno izobraževanje je pozabilo na jezik, jezikoslovci zamujajo pri spremljavi razvoja strokovnega jezika (oh, ko bi samo pri tem ... kje si, slovarski del pravopisa?). Rezultat je včasih lektorjeva vdaja, drugič njegova eliminacija, oboje pa vodi do jezikovnih zmazkov. Ni jih težko najti, tudi tam ne, kjer ni nobenih opravičil zanje. Prav danes mi je spet prišel v roke nov občinski bilten, ki ni razčistil niti z vejicami in podobno "navlako", še velika začetnica mu je ušla z verige ...

Kaj imajo ta vprašanja skupnega z bančnim sistemom? Nič in vse. Jezik ostaja element samobitnosti, v praksi podvržen preverjanju s ciničnim dodatkom razen za dober denar k trditvi, da naprodaj nismo Sloveni nikdar. Pogoji za "stati inu obstati" slovenščine so v tesnem sorodu z znanim čigar dežela, tega vera, kar se najlepše vidi v nekaterih tovarnah, kjer smo "deželo" že izgubili. Borba za slovensko banko je tako posredno borba za slovenski jezik.