Glava in druge odvečnosti

Kljub vztrajnemu zagotavljanju pristojnih, da "storilcem že dihajo za ovratnik", ostaja nesporno dejstvo, da policija dobre tri mesece po brutalnem napadu na Večerovega novinarja Mira Petka še ni odkrila junakov, ki so ponoči na pepelnično sredo radikalno obdelali novinarjevo glavo.

Da je šlo za maščevanje in da se pri zbiranju dokaznega materiala "kažejo zanimive stvari", je vse, s čimer so policisti po svoji temeljiti trimesečni preiskavi znali in smeli postreči javnosti. Tudi simpatični in empatični varuh človekovih pravic Matjaž Hanžek, sicer eden redkih državnih uslužbencev, ki se mu je na svojih službenih poteh po širni Sloveniji zdelo vredno osebno obiskati pretepenega koroškega novinarja, je v "interesu preiskave" raje molčal. Ampak že to, da se je v zvezi s tem primerom oglasil tudi pri kriminalistih, vliva vsaj malo upanja, da grobi fizični obračun z novinarjem ne bo po vseh mukah z zbiranjem dokazov nazadnje izdihnil pod kako vladarsko preprogo.

Zdaj, ko so vsi srhljivi trači o družini Petek, ki so jih takoj po napadu na novinarja poslali v obtok "dobro obveščeni viri", očitno klavrno propadli, bi se vsaj tisti, ki jim svoboda novinarskega dela in svoboda besede v svetu, ki prisega samo še na trdo poetiko trdne tarife, še kaj pomenita, lahko zamislili vsaj nad enostavno brutalnim dejstvom, da so tisti, ki so Petka tepli, merili samo v glavo. Cinik bo lahko v tej neprijetno konkretni okoliščini izbrskal vsaj droben dokaz za to, da podalpskim demokratom kljub vsem kretenizmom, ki jih sproti prevajajo v čedalje bolj neprebavljive zakone in predpise, vendarle ni uspelo ustvariti sistema, v katerem bi glave postale preprosto odvečne. Novinar, ki je po vsem tem hvala bogu ostal vsaj živ, pa ves čas, kar lahko spet misli in govori, poskuša formulirati vprašanje, kaj smo in kam gremo, če se tisti, ki hodijo po robu ali celo onstran zakona, bolj bojijo novinarjev kakor pa kriminalistov, tožilcev in sodnikov. Je v tej državi mogoče zares vse kupiti, tudi "pokritje" za tako surov obračun s posameznikom, ki si je drznil dregniti v stebre nove družbe, ki pod avro nekakšnih evropskih razvojnih idealov skrivajo svoje pritlehne teorije in povampirjene prakse?

Kar pri tem obračunu z novinarjem, ki se je lep čas javno čudil finančnim umetelnostim lokalnih mogotcev, najbolj vznemirja, je dejstvo, da teh vprašanj doslej ni niti približno zapopadel slovenski tisk. Dokler se je Petek v ljubljanskem Kliničnem centru boril za svoje življenje, je bil za medije še atrakcija dneva, kasneje pa je zanimanje za njegovo osebno tragedijo, v kateri so mnogi prepoznali tudi tragedijo slovenskega novinarstva, razvodenelo. Celo Koroška, v kateri po Petkovih besedah v minulih sto letih ni nihče tako zelo obogatel kot peščica ljudi v zadnjih treh letih, si zaradi svojega krvavega dogodka ni zaslužila nobenih posebnih novinarskih raziskav in refleksij. Pa nam novinarjevo opažanje, po katerem so po razpadu koroških industrijskih kolosov vzeli "razvoj" v svoje roke podobno kot leta petinštirideset "polpismeni in primitivni", res v ničemer ne more razsvetliti kolektivne vadbe v nečloveških perspektivah, ki jo je neskorumpirani novinar s svojo razbito glavo samo še zaokrožil? Kdor ne vidi te dramatične realnosti, ki so jo mračni gospodarji tranzicije poveznili nad zbegano provinco, sploh ne vidi realnosti. In mar ni naloga novinarstva vsem kaznovalnim členom v novem medijskem zakonu navkljub, da pokaže, izpostavi resnico svojega časa? Miro Petek je ne nosi več samo v glavi, ampak tudi na glavi.

Se nam njegova ideja, da je treba ključne odgovore iskati na polju pranja denarja, zdi res povsem zgrešena? In docela irelevantno njegovo opozarjanje, da bi morali tozadevno preiskavo prenesti v Ljubljano, ker Koroško pač obvladuje ena sama velika družinska in prijateljska kuhinja? Res je, da je visoka politika s svojo prav nič lahkotno neznosnostjo že poskrbela. Ko je namreč Janša v majskem intervjuju za Večer v svoji značilni maniri namignil, da se v tej kuhinji rad prikazuje tudi predsednik države Kučan, so v predsednikovem uradu na naše veliko presenečenje nemudoma ugotovili, da Janševa "insinuacija potrebuje komentar". Morda je skopi zapis, iz katerega sta vela jeza in užaljenost, Janša, ki se je v svoji znani maniri pohvalil, da "pozna ozadja", razumel, mi, ki smo se nacionalni gospodi čudili že takrat, ko je s svojimi častmi zasipala nekega podjetnega lokalnega bogataša, pa zagotovo ne.

Ampak ne slepimo se: če bi politično elito zares skrbel napad na koroškega novinarja, bi storilce že zdavnaj našli. Tako pa vsaj v provinci nastaja vtis, da imajo tisti, ki držijo v rokah državni aparat, polne roke dela z odkupom službenega stanovanja tistega šefa policije, ki je prisegel, da bo odkril, kdo se je tisto sredo spravil na Petka. Saj ne, da si ne bi cene funkcionarskih stanovanj zaslužile javne pozornosti, ampak tisti trenutek, ko resni mediji zaženejo večji vik in krik okoli odkupa enega službenega stanovanja kakor pa okoli poskusa umora novinarja, se človek pač ne more znebiti občutka, da mediji nimajo več nobenega interesa kazati resnično življenje v resničnem svetu. Kar s pedantnim razkrivanjem afer, kakršna postaja Pogorevčevo - in nobeno drugo - stanovanje, počnejo, ni nič drugega kot to, da iz dneva v dan ustvarjajo vtis, kako je vse bolj ali manj lepo in pod nadzorom.