Med ideologijo in represijo

Nedavni policijsko-medijski dogodki potrjujejo učbeniško modrost, da vsako gospostvo deluje z mešanico represije in ideologije. A nemara doživljamo vznik nove oblike gospostva, v kateri bo tudi nacionalna država v času globalizacije našla svojo sistemu koristno in človeštvu sovražno vlogo. Obnovimo si, kako se je začela najnovejša epizoda v zgodovinskem pohodu represivno-ideoloških aparatov. Policijska dejanja so se sprožila čez vikend, ideološka pa ne v četrtek s slovitim člankom Žarka Hojnika v Delu, temveč že dan prej v istem časniku z vestičko K.D. Pred italijanskim veleposlaništvom so našli razbito steklenico, zato, je pisalo, preiskovalci iščejo "očitno ogorčenega nasprotnika globalizacije, ki, kot še mnogi drugi, precej nasilno izraža svoje prepričanje". Naslednji dan smo že na začetku poročila lahko prebrali isti stavek - a tokrat v dvojini! Pisec nam je v nadaljevanju tudi z imenom in priimkom povedal, "kdo bi utegnila biti neznanca, očitno ogorčena nasprotnika globalizacije", ni pozabil akademskih nazivov ne delovnega mesta. Za konec je opozoril, kako zahtevna bo ta preiskava, v kateri "bo morala policija dokazati ali ovreči sum, da dejanja nista zagrešila osumljena Zadnikar in Kurnik".

Doktrina je torej znana, kakšno je lahko nadaljevanje? Prva možnost je znana iz Italije (prav iz Italije!): po dolgih in zelo problematičnih sodnih postopkih je bil "sum dokazan", ljudje pa obsojeni na dolgotrajne kazni. Tukajšnji javnosti je znan primer Antonia Negrija, manj pa primer Adriana Sofrija, Giorgia Pietrostefanija in Ovidia Bompresija. Vsi pripadajo zunajparlamentarni levici, ki je razmeroma uspešno delovala med množicami.

Druga možnost ni represivna, temveč ideološka. Preiskava ovrže sum, "osumljenci" so oprani pred zakonom - ostanejo pa ideološki učinki. Ti niso stvar organov pregona, temveč "javnega mnenja". Torej njegove industrijske proizvodnje, torej vladajočih občil. Kako pa vladajoča občila prikazujejo "antiglobalizem", vsi dobro vemo. Formulacija v Delu o "precej nasilnem izražanju prepričanja" je videti prav korektna ob siceršnji gonji svetovne mnenjske industrije, ki se ji po inerciji "vključevanja v Evropo" vse bolj podrejajo tudi tukajšnji ideološki aparati države.

Ideološki učinki ne stigmatizirajo samo vpletenih posameznic in posameznikov, temveč delujejo zlasti preventivno. Kaj lahko pričakuje, kdor bi se hotel udeležiti kakšnih prihodnjih manifestacij? Hišno preiskavo, detektor laži, medijski linč? Lahko isto pričakuje vsakdo, kdor bo pisal ali govoril o "globalizaciji", Svetovni trgovinski organizaciji, Mednarodnem denarnem skladu, NATO paktu ali zunanji politiki ZDA? Omemba "levih radikalov", izraza, ki doslej ni sodil v tukajšnje politično besedišče, vsekakor nakazuje plodno sodelovanje lokalnih faktorjev z evro-atlantskimi represivnimi in ideološkimi aparati.

Vlado Miheljak je zapisal, da bi ti dogodki lahko sprožili "afero, ki bo zagotovo zasenčila Depalo vas". Osebno nisem tako optimističen. Pri "Depali vasi" je odločilno vlogo odigral parlament. A že takrat je bilo treba s precejšnjim naporom ustvariti pogoje, da je parlament sploh prišel do besede. Od mrtvih je moral vstati Odbor za varstvo človekovih pravic, pa tudi "zsms-jevska" frakcija v vladajoči stranki je bila takrat še sposobna politične akcije. Odločilno pa je bržkone bilo, da je takratna "afera" zadevala poseg vojske na civilno področje, prav to, proti čemur se je celotna družba uprla v prelomnih časih. Kdo pa se je zdaj pri nas zgražal ob tem, da je italijanska država v Genovi na cesto poslala elitno vojaško enoto? Le redki - med njimi tista dva, ki sta na podlagi domnevne ovadbe italijanskega karabinjerja prišla pod udar domače represije.

Zloraba policije v politične namene? Pojem je daleč od trenutne javne občutljivosti. Zadnji, ki je že pred dobrim desetletjem hotel pri nas take zlorabe enkrat za vselej onemogočiti, Pavle Čelik, pa je v pokoju in se ukvarja z zgodovino in teorijo.

Splošna težnja, v katero se, tako vse kaže, vključujemo pod krinko "vključevanja v Evropo", je tale: tako imenovana "izvršna oblast" se vse bolj odmika od nadzora javnosti, izmika se celo spod nadzora predstavniških političnih teles. Dejansko oblast vse bolj izvršujejo organizacije, ki niso ne pod predstavniškim in še manj pod javnim nadzorom: Svetovna trgovinska organizacija, Mednarodni denarni sklad, Svetovna banka, NATO pakt... Med njimi so celo zasebne organizacije, kakršna je Svetovni ekonomski forum, ob katerega zasedanju je švicarska vlada v Davosu uvedla izredno stanje. - Te organizacije vse bolj diktirajo politiko nacionalnim vladam, diktirajo jo celo Evropski zvezi, vsekakor perifernim vladam, tako rekoč v popolnosti diktirajo politiko "tranzicijskim" vladam. Te so dejansko odgovorne "navzgor". Zato poskušajo spremeniti parlamente v ideološke aparate svoje diktirane politike, domača občila pa v njena trobila. Kar je zunaj te ideološke predstave, pade pod represivno obravnavo.

Ali ima v tem neenakovrednem soočenju "ljudstvo", se pravi, mi, sploh še kakšne možnosti? Naj je represivni aparat še tako impozanten, vseeno učinkuje samo, kolikor učinkuje ideološko, z zastraševanjem. Ideološkega spopada pa s pendrekom in bajonetom ni mogoče dobiti.

Po dokaz ni treba daleč. Spomnimo se le na zadnje soočenje v Ljubljani. Na eni strani je bila peščica mladih in naivnih manifestantk in manifestantov; na drugi strani Svetovna trgovinska organizacija, Mednarodni denarni sklad, Svetovna banka, NATO pakt, ZDA, obveščevalne agencije, vsa ropotija od satelitov do marincev...; vmes kordon slovenske policije. Ko so se manifestantke in manifestanti približali ameriškemu veleposlaništvu, so se proti njim začeli pomikati: težka pehota policijskih specialcev; policijska konjenica; policijski psi; oklepno vozilo za "pluženje" po množici. Manifestanti so se ustavili, posedli po tleh, naposled so se umaknili, še prej pa pospravili smeti za seboj. Ameriška ambasada je bila "rešena": a le s predpostavko, da naj bi bil namen manifestantov vandaliziranje diplomatskega predstavništva. A to ni bil njihov namen. Njihov namen je bil političen, "ideološki" - in tega so uresničili. Po dokaz spet ni treba daleč: o njem sem pisal v večjem delu tega sestavka.