Pomanjkanje prostora in kombinatorika

Modri ljudje so me opozorili, da je v tej deželi pomembnejše vprašanje, kdo kaj napiše (in kdo mu je sploh dovolil pisati), kot kaj napiše. Ugibanje na temo "kdo" tokrat pre-puščam tistim, ki ta satanizirani (satanski?) papir pregledujejo po službeni dolžnosti.

Pomanjkanje prostora je v moji zavesti že skoraj tri desetletja najtesneje povezano s kataklizmičnimi napovedmi Rimskega kluba ("Meje rasti", 1972) in drugih dobro-namernih prerokov, da bomo kmalu hodili drug po drugem, če ne bomo ukrepali.

Nekaj takšnega se zdaj, tako se vsaj zdi, dogaja v sredini slovenskega političnega prostora. Če odštejemo nekaj posebnežev, ki tudi v najhujši vročini plemenitijo ostrino svojega "stran-od-centra" pristopa, ostala politika rine v sredino kot muhe na ... khm. Tam, v zlati sredini (bralec se bo morda spomnil čitalniških poučnic tipa "Srednji pot, najboljši pot!") se je namreč zbralo ljudstvo slovensko, ne levo noče njegovo težišče, ne desno. Kdor je od daleč povohal kak učbenik trženjskih spretnosti, bo vedel, kaj mu je storiti, drugi, ki so nekoč tako dobro obvladali trženje, da je to rodilo reformacijo, pa se očitno zanašajo na bolj radikalno naravnane tržne segmente.

Ker je tale "ne levo, ne desno ..." v sorodu z enim od nekdanjih uspešnih volilnih gesel stranke Ljubeznivih Do Sebe in ker se (z nekaj notoričnimi izjemami) ljudje tudi sicer neradi kregamo sami s seboj, ne preseneča, da si mnogi ljudje pri njih jemljejo zglede in vodila. Duh je potemtakem voljan, toda težko je pričakovati, da bi lahko kar po hitrem postopku posvojili zdravo izhodiščno teorijo in uspešno prakso delovanja.

Teorijo še nekako, pri izvedbi pa se nevajenim hitro zatakne. Patetika zgodbe o laburističnih funtih je eden boljših dokazov za to trditev. Naj si privoščim - ne da bi hotel kakor koli zmanjševati pomen tega odkritja - čisto oseben pogled: nekateri celo življenje skačejo čez plot, pa jih nikoli ne razkrinkajo, drugi pa so tako nerodni, da jih že prvič (predpostavimo pač, da je bilo prvič ...) ujamejo s spuščenimi hlačami. Ko poskušaš dojeti njihove razlage in iz njih potegniti kakršno koli logiko, ne veš, ali bi se smejal ali jokal. Vsak približno spreten legalist bi najbrž najprej poskušal prerezati neposredno popkovino s tujino (in oprati dobrotnike iz Bambijevega gozda), se sklical na formalno registracijo Kalandrovega društva in se v skrajnem primeru pustil - na povsem slovenski ravni - preganjati zaradi rustikalnih različic kreditiranja in neodmenskega sprejemanja storitev "za našo stvar". S tem bi inkriminirani politiki tudi dokazali sposobnost, da končno pozabijo na blagodati naturalne menjave in "bratske pomoči" ter se vsaj približno kvalificirajo med sredinske spretneže iz obdobja polzrelega slovenskega kapitalizma. Tako pa so šefu novinarskega ceha dovolili, da je s pisanjem o tej aferi v petih dneh dosegel dvomesečno normo (od tega polovico samo s sobotno številko Dela in njeno prilogo), ideologom dosedanje sredine pa so omogočili, da jim javno povedo, da zanjo še niso zreli, da se enostavno ne znajo pravilno igrati ... Kazen še pride. "Kazen mora biti, kazen je vzgojna!" je nekoč davno Frane Milčinski, znameniti Ježek, položil v usta botru Mesečku ... bojim se pač, da so naše zlate zvezdice res zaspanke in se jih bo težko kaj prijelo.

Pri tem pa si glede na nekatere podobne izkušnje niti ne upam ugibati, kaj bodo ljudje bolj zamerili, skok čez plot ali izkazano nerodnost pri tem početju. Ampak to je že kombinatorika. Ne še sicer tista plemenita "kombinatorika multidisciplinarnosti", s katero nekateri utemeljujejo potrebo po samem sebi, po kadrovsko nasičenih uradih (katerega koli že) predsednika in bogati mreži zunanjih svetovalcev, pa vendar. Kakor koli že, ljudje čutijo, da je sredinskost "in". Tako zelo, da se lahko sklene in osmisli idejni lok, ki se vleče od rimske Panorame (z "liberalnim demokratom Milanom Kučanom") do vodilnega hagiografa slovenske družbene smetane (z njegovimi razmišljanji o potencialnih voditeljih slovenske sredine). Misija je končana, cilj je dosežen, umirjenost bivanja in splošni napredek sta pred vrati.

To tudi nam, ki nam ni dosti do vznemirjenj politične vrste, daje spodbudo, da bi storili, kot so nam bili namignili: "Lahko se predajamo malodušnosti in pustimo, da gredo stvari tako, kot pač gredo, se pravi slabo ... Lahko pa tudi spremenimo smer in se napotimo proti novim obzorjem resnice, lepote in dobrote." Domnevajmo, da je predana novinarka te lepe besede pravilno zapisala, in pustimo ob strani vprašanje, kaj komu pomeni "slabo" in zakaj ... nekaterim pač prihaja slabo ob besedah iz istega izvora, da bodo Blejci čutili Bled kot svoj, samo če bo cerkven, ne pa državen. (Bled, prosim lepo, ne blejski otok; začelo se je s šivanko ...!) Bolj moti nekaj drugega. Prav v času, ko se je celo zgodovinski nosilec "sindroma škorpijona in žabe" odločil, da osvoji veščino zmernosti, drugim ljudem to nikakor ne uspeva. Položaj me čudno spominja na lastno izkušnjo iz osamosvojitvene vojne: vsakič, ko smo se ravno začeli počutiti za silo varne, je na jutranjo ali večerno sejo lokalne oblasti priropotal nekdo od oficirjev, da nam je razložil, kako slabo nam je in kako se bliža katastrofa in kako bo šlo vse v maloro, če ne bomo in sploh... in nad njim je zasijala čudna luč in v tej luči se je dalo prebrati ... Glej, ljudstvo, tvoj vodnik! Dekadentno?