Provinca in drugi kozmopolitizmi

Tole mi bodo mnogi zamerili, pa vendarle: tisti del Maribora, ki skozi nastajanje zdaj že proslulega energetskega holdinga odkriva v obstoječi ljubljanski politiki svojega starega sovražnika, je po pravici užaljen. Celo tedaj, ko v svojih patetičnih razpravah proti vladajoči aroganci pretirava in uporablja njene demodirane neresnice za prekrivanje svojih mali laži, govori resnico: da namreč čedalje večje razlike med slovenskim vzhodom in zahodom niso naravni pojav, ampak posledica asimetričnih odnosov med vladajočimi in vladanimi.

Če bi bilo po pravici, bi morali biti ministru Kopaču, ki je s svojo politično nonšalanco na vzhodu države zakuhal malodane splošni ljudski odpor, hvaležni za to, da so ljudje, ki so celo poosamosvojitveno desetletko apatično opazovali, kako jim kleptomanske elite odtegujejo "maslo in sonet", v avgustovskih demistifikacijah obstoječih prostorskih in družbenih hierarhij na Slovenskem prvič zbrali dovolj volje za postavljanje tistih državljanskih vprašanj, ki bi jih morali postaviti že zdavnaj: zakaj imamo državo, kaj počnemo z njo in kaj počne ona z nami in komu služi, če ne služi vsem. Ker pa svet ni pravičen in ker ljudje običajno nismo hvaležna bitja, dobiva minister, ki je vmes še razjaril pomurske kmete z razlago, da za vlado vsak zakon ni zakon, namesto izrazov hvaležnosti množične zahteve po odstopu. Vendar stvari niso tako zelo črne: predsednik vlade dr. Janez Drnovšek se je kot nekakšen Heglov duh s pomočjo nacionalne televizije zopet dvignil nad to umazano židovsko pojavnost in javno pohvalil delo svojega ministra za okolje in prostor, ki da ni samo izjemno priden, ampak je tudi sposoben ljudem povedati vse, kar jim gre. Čemur daje ta puhla predsedniška izjava težo, je vprašanje, ali namerava zdaj, ko je dal premier jasno vedeti, da mu je za kritiko vlade, ki jo je najbolj množično ubesedilo Gibanje za ljudi, malo mar, SLS izstopiti iz koalicije. O Desusu, Združeni listi in njenem dolgočasnem mariborskem županu se v zgodbi o razmerjih med centrom in periferijo tako ne splača izgubljati besed, ampak eselesovski poslanec Franc Kangler je v vročih avgustovskih debatah razdrl kar nekaj žaltavih na račun Drnovškove vlade: da to ni slovenska, ampak ljubljanska vlada, je rekel med drugim. Bo njegova stranka to nedopustno držo še naprej podpirala ali pa bo vsaj enkrat sposobna potegniti kake konsekvence? Videz praviloma vara, ampak skorajda prepričani smo, da to, da v Drnovškovi centralistični vladi že od časov slovenskega političnega mostograditeljstva sedijo eselesovski ministri, ni zgolj naš dozdevek.

Z dozdevki je v teh krajih sploh križ. Kar je v tokratnih družbenih sporih, ki jih je sprovociral vladna odločitev glede sedeža energetskega holdinga, najprej zbodlo v oči, je prevzetna vladarska zgodba o kadrih, ki da jih Ljubljana ima, Maribor pa nima. Čeprav so v ljubljanskem Delu v Kopaču prepoznali politika, ki mu je tuje prodajanje sanj in leporečenje, morda za dokončanje ministrovega portreta ne bi bila odveč provincialna opazka, da ne bi smeli pozabiti na domišljavost. Resnica je pač ta, da resnih izkušenj s prodajo elektrike na odprtem evropskem trgu danes nima nihče niti v Ljubljani niti v Mariboru. Oboji so se znašli na točki, ko bodo morali z včerajšnjim znanjem reševati jutrišnje probleme. In nobenega dvoma ni, da bi se tega posla lahko priučili enako dobro, če ne celo bolje v Mariboru: če bi namreč tu zamočili, bi bil nacionalni škandal dosti večji. Pa je Kopač zares iskal strokovnjake, ki bodo sposobni opravljati ta posel? Ali zgolj tisto, kar so v Mariboru levi in desni in nikogaršnji instinktivno prevedli v "kader"? Je mar naključje, da so pri vsesplošnem sesuvanju ministrove ocene o mariborski strokovni podhranjenosti celo talentirani desničarji uporabili ortodoksni partijski diskurz, po katerem ima Maribor "dovolj usposobljenega kadra". Če se je v resnici vnel spor okoli kadrov - in politiki se običajno kregajo samo o tistem znanju, ki je povezano z njihovo močjo - potem je minister Mariboru nedvomno storil krivico: tega človeškega materiala za vse režime in vse vlade tod naokrog ni nikoli primanjkovalo. Ukazovati pač zna vsakdo. Poglejte samo univerzo.

Z drugim dozdevkom so presenetili tisti kritiki obstoječega centralizma, ki so v zdajšnjih mariborskih protestih videli kaj več kot samo jacquerijo. Miha Kovač, ki je v svoji kolumni v ljubljanskem Dnevniku sijajno razgrnil razloge za razvoj regionalizma, je denimo zapisal, da se boji Slovenije, v kateri bi bila Ljubljana kot nekakšen kozmopolitski otok obkrožena z zaplankano provinco. Ampak stvari v provinci bi bile veliko bolj preproste, če bi Ljubljana zares bila kozmopolitska. Če izpustimo nadaljevanje vojne med partizani in domobranci, ki ji v ljubljanski kotlini ni videti konca, so šiškarski protesti proti beguncem, bedni univerzitetni obračuni s prezahtevno profesorico antropologije, pedantne policijske obravnave antiglobalizacijsko razpoloženega filozofa, sumljivih metelkovcev in vpadljivih Afričanov pač zadosten razlog za bojazen, da se Ljubljana ne spreminja v kozmopolitski otok, ampak v snobovski center brezdušne province.