Plačujemo za rasistično politiko?

Najpomembnejši domači spoznavni učinek atentatov v ZDA je bržkone razkritje, da politika tukajšnje države temelji na "kulturnem diferencializmu", tej sodobni obliki rasizma, kakor je pokazal francoski filozof Etienne Balibar. Po besedah zunanjega ministra ta napad "predstavlja novo delitev na civilizirani in barbarski, malopridni svet". Zunanji minister zadnje čase pogosto uporablja izraz "malopridne države": ameriška državna politika je izraz "rogue states" že pred časom opustila, zdaj govori o "rizičnih državah". Tudi tukajšnja politika, smo zvedeli ob tej priložnosti, pozna to kategorijo, kamor prišteva tudi Bosno in Hercegovino.

Sicer so bili odzivi na atentate le dveh vrst: prvi obrazec so vpeljala ameriška občila, povzela in izpopolnila pa državna politika ZDA; drugo vrsto odziva je najjasneje izrazil francoski premier Lionel Jospin. Prvi odziv lahko ponazorimo z vzpenjajočim se nizom: "To je napad na Ameriko; na svobodo in demokracijo; na svobodni svet; na zahodno civilizacijo; na civilizacijo. To ni napad, to je vojna." Potem grožnje v istem ritmu: "Kaznovati krivce, udariti po tistih, ki jih varujejo, opravičujejo..." Prav klasičen obrat je prispevala senatorka Hilary Clinton: ne bo se pokazalo, kdo je "proti Ameriki", temveč zlasti, kdo je "zares z nami". K temu obrazcu so sodile špekulacije o "antiamerikanizmu", o islamskem "fundamentalizmu", o "islamizmu" nasploh.

V nasprotju s tem obrazcem se je predsednik francoske vlade Jospin zavzel za "spodbujanje odgovornosti" pri državah; opozoril je, da je poslanstvo vsake države, da zagotavlja varnost, in torej tudi, da onemogoča terorizem; uprl se je pavšalnemu govoričenju o "islamizmu"; posvaril je, kako nevarno in neustrezno bi bilo, če bi krizo mislili na način spopada med "nami", ki da naj bi bili civilizirani, in tistim drugim divjaškim svetom.

Pri tem ni šlo za kakšno morebitno "kulturno" razliko med Evropo in ZDA. Tony Blair, denimo, je prvi uporabil udarno formulo "mi, demokracije sveta". Poklicni Evropejci - evropska komisija in Romano Prodi osebno - so neokusno reciklirali "ameriško" stališče o obrambi svobodnega sveta in civilizacije. Razlika v zornem kotu zato ni "kulturna", temveč je pristno politična: zadeva umevanje in prakticiranje države.

Četudi so bile ZDA v 20. stoletju gospodarsko najmočnejša in najbogatejša dežela, niso razvile državnih sistemov socialne varnosti, zdravstvenega in starostnega varstva, na katerih so temeljile države blaginje v zahodni Evropi in v realnem socializmu. Država po tamkajšnjem umevanju ne skrbi za blaginjo ljudi, temveč uravnava njihov medsebojni boj za dobrine in preživetje. Na eni strani preprečuje, da bi kapitalistična agresivnost in surovost prešli v fizično obračunavanje: zato je to država represije, z največjim deležem prebivalstva v zaporih, država, ki izvršuje smrtno kazen. Na drugi strani ta država medčloveško obračunavanje kanalizira v urejene pravne oblike: odtod za ZDA značilni fetišizem pravne ideologije. Ne v enem ne v drugem prizadevanju ta država ni preveč uspešna: lahko vas sicer sodno preganjajo zaradi "opolzkega pogleda", otroka pa si ne boste upali poslati v trgovino.

Ideologiji navkljub ZDA vseeno močno posegajo v gospodarstvo. Najpomembnejša oblika državne intervencije so vlaganja v vojaške raziskave, vojaško industrijo in vojsko nasploh. Militarizem ZDA zato ni le trenutni odziv na pešanje gospodarske moči, temveč sodi k samemu delovanju tamkajšnje države in družbe. Ob tem ZDA vseeno niso država po webrovski definiciji, ki bi imela monopol nad fizičnim nasiljem. Fizično nasilje so v ZDA že pred časom sprivatizirali - od zasebnih varnostnih služb do zaporov. Država ima tam drugačen monopol - monopol nad mejnimi oblikami nasilja: nad nasiljem s "političnim namenom", nad "nepotrebnim" nasiljem, ki deluje z grožnjo, preventivno ali eksemplarično. S to vrsto disciplinskega nasilja ameriška država ne deluje le navznoter, temveč tudi navzven. Najizrazitejši primeri so blokada Kube, nenehno bombardiranje Iraka, sankcije proti Afganistanu... - Sedanji odziv občil in oblasti v ZDA sodi k temu tipu države, ki se mora prej ali slej opreti na kakšno mesijansko ideologijo, začeti sveto vojno pod geslom "spopada civilizacij" ipd.

Tukajšnja občila in politična nomenklatura so brez izjeme vrteli "ameriško" ploščo. Dnevnik "Delo" z neokusnostjo, vredno kakšnega častnega razsodišča (bi bilo bin Ladena ustrezneje usmrtiti z injekcijo ali na električnem stolu?!), sicer pa z natančnostjo zaslepljenega adepta: eden izmed naslovov je bil "Začetek vojne med civilizacijami", neki drug prispevek se je skliceval na Huntingtona. Ob tem se nemara ni odveč spomniti, da je premier Drnovšek pohitel v Italijo, da se je srečal s Huntingtonom, teoretikom "kulturnega diferencializma", po Balibarju sodobne oblike rasizma; da pa je bil Immanuel Wallerstein, ta čas vodilni mislec teorije "svetovnega sistema", v Sloveniji gost majhne alternativne Založbe /*cf., ki ji je Šeligova komisija oklestila subvencijo, ministrica Rihterjeva pa je odločitev izvršila.

Nakazuje se torej konsenz čez celoten spekter političnega "establishmenta" s prvinami cenzure. Jospina ni objavilo nobeno tukajšnje občilo. V imenu kakšnega konsenza? Tistega konsenza, ki ga gledamo že deset let: podiranje socialne države in obsceno uvajanje razrednih razlik z državno prisilo. Konsenza, ki smo ga videli ob srečanju Putin-Bush. Po besedah notranjega ministra je bilo takratno razkazovanje represivnih tehnik in tehnologij v strokovni pristojnosti policije. Res, nobena politična stranka ni niti pisnila - torej je policija očitno delovala v okviru političnega strinjanja. Med policijske strokovne odločitve so tako sodili: presoja, da ob sestanku na Brdu v Ljubljani ne sme biti nobene javne manifestacije, nobene stojnice, nikakršnega javnega izražanja stališč; da se "brani" ameriško veleposlaništvo, ne pa rusko; da se zapre meje za tuje državljanke in državljane; da se tuje državljanke in državljane, ki so v državi, ne spusti v Ljubljano... Če najbolj drastične politične odločitve obveljajo za strokovne posege - kaj še ostane politiki? Ritualizacija javnega življenja in protokolarni balet, "komuniciranje z javnostmi" in kulturni fašizem... skratka, "amerikanizacija" področja, ki je tod nekdaj veljalo za politično. Celotni "tranzicijski" cirkus se bo, kot kaže, tukaj kot še marsikod, pokazal le za spremembo v tipu represivne države v službi perifernega neokapitalizma. To je seveda boj proti izročilu nekdanjih demokratičnih bojev; to je vojna proti tradicijam sindikalizma, napredne kulture in politike. Natančneje: to je vojna proti vsem tukajšnjim tradicijam.

Če v nedeljo zjutraj k vam vdre policija in začne razmetavati po hiši, vedite: nič hudega, samo kulturni nesporazum. Malo preveč tradicionalistični ste za trenutni oblastniški okus.