Drnovškova rehabilitacija

Ne mislim na Drnovškovo zdravstveno rehabilitacijo. Na to upam. Ne le zanj kot človeka - tudi zase kot državljana te države, ki ji je prav Drnovšek s svojo integrativno vlogo zagotovil deset let mirnega in vsaj relativno uspešnega razvoja. Tudi za vlogo bodočega predsednika republike bomo namreč - zlasti v smislu te integrativnosti - težko našli boljšega.

Le na enem področju je Drnovšek žal deloval izrazito dezintegrativno - pri vsaj za polovico, če ne celo za večino državljanov nesprejemljivem popuščanju pred zahtevami katoliške cerkve po pridobitvi z ustavo neskladnega pravnega statusa, po njenem "vdoru" v javno šolo in podobno. Tu so mu aprilski polovičarski popravki vatikanskega sporazuma ponudili možnost, da se pred omenjeno polovico državljanov vsaj napol rehabilitira tudi v tej točki, toda izjave po njegovem nedavnem pogovoru s Sodanom nakazujejo, da mu bo najbrž ljubša rehabilitacija v očeh Vatikana.

Prejšnji mesec sem v tej kolumni napisal, da je Vatikan obupal nad tem, da bi Drnovšku uspelo še za časa te vlade zriniti skozi vlado tako besedilo sporazuma z Vatikanom, ki bi bilo za cerkveno stran sprejemljivo, ker da je Cerkev dvignila roke od sedanjega osnutka sporazuma. Tako je namreč 30. avgusta v Večeru izjavil dr. Stres - jaz pa imam med drugimi tudi to napako, da resnim ljudem verjamem na besedo.

Pa s tem ne merim na Stresa - on gotovo misli enako tudi sedaj, namreč, da tisti popravki zanje niso sprejemljivi. Tisti resni ljudje, katerim sem naivno verjel na besedo, so na drugi strani - to so vladni ljudje, ki so aprila sprejeli neka dodatna "pogajalska izhodišča", nato pa ni bilo treba počakati niti na začetek pogajanj, ampak je njihov šef Drnovšek nasprotni strani že pred tem dal vedeti, naj teh "izhodišč" ne jemljejo preveč zares in da bomo že odstopili, kolikor bo treba, da bo cerkvena stran zadovoljna. Brez takih zagotovil se namreč niti "pogajati" niso več hoteli - to je član njihove delegacije dr.Stres jasno povedal.

In mi smo se, servilni kot smo, brž uklonili. Take servilnosti in tako nespoštljivega odnosa do lastnih stališč očitno niti dr. Stres ni pričakoval, saj je še tisto jutro pred Sodanovim prihodom v Večeru bila njegova izjava, da bi bil skoraj čudež, če bi se Sodano z Drnovškom sploh kaj pogovarjal o tem sporazumu - do večera pa je bil Stres očitno že obveščen o Drnovškovem popuščanju (dvomim namreč, da o Sodanovem!) in zato zvečer na TV že ni imel nobenih dvomov več o skorajšnjem nadaljevanju pogajanj!

No, tudi Sodano je Drnovšku morda ponudil kakšna popuščanja na cerkveni strani, ki jih dr. Stres ne bi ne hotel ne mogel ponuditi - bomo kmalu videli, kakšna. Bi me pa seveda zelo presenetilo, če bi bila ta popuščanja kaj več kot zgolj "kozmetična". Kajti Vatikan popušča le takrat, kadar mora, kadar ga trdni in spretni nasprotni pogajalci v to prisilijo - kaj takega pa smo doslej na naši strani zaman iskali in bojim se, da nova pogajalska ekipa ni dosti boljša. Njeno jedro je bilo navzoče tudi na aprilskih dvodnevnih koalicijskih pogajanjih na to temo - in če povem samo to, da niti tega, da je Španiji uspelo od Vatikana izsiliti pristanek na zasebnopravno osebnost cerkvenih institucij v Španiji, niso vedeli, je "kvalificiranost" tudi tokratnih naših "pogajalcev" z vatikanskimi diplomatskimi mački jasna.

Seveda jim še taka kvalificiranost in trdnost ne more nič pomagati tam, kjer je morda sam predsednik vlade že vnaprej obljubil popuščanja. Me pa prav zanima, kje bodo popuščali pri že tako zgolj polovičarskih aprilskih popravkih - in kaj bo od njih potem sploh še ostalo. Poudarjam: to me zanima (firbec!) - skrbi pa prav nič. Čimbolj bodo popuščali, tem lažje delo bomo imeli na ustavnem sodišču. Ali bodo morda "popustili" še tu in si naknadno izmislili razlog, zakaj na ustavno sodišče ne bodo šli, čeprav so to tako svečano obljubljali?

Sedaj pa še osvežitev spomina na to, kakšni so ti famozni aprilski popravki sploh bili in v čem so bili zgolj polovičarski - tekst iz mojega arhiva:

Popravek čl. 1/I je zgolj 'kozmetičen': namesto prej nedefinirani KC zagotavlja sedaj neodvisnost 'vesoljni KC', katere del pa je seveda tudi KC v Sloveniji. Formulacija zato ostaja prav 'po vatikansko' nejasna in dvoumna, idealno gojišče kasnejših različnih razlag. Le absurdno formulacijo 'avtonomnost', ki je bila za državo že kar žaljiva (KC namreč res je avtonomna v okviru državnega prava, ne pa obratno - država v okviru kanonskega prava), so nadomestili z izrazom 'samostojnost'. Toda bistveni problem ostaja: država pravni ureditvi KC v Sloveniji že dolgo priznava avtonomijo znotraj naše zakonodaje, ne more pa ji priznati 'neodvisnosti in samostojnosti' nasproti državnemu pravu. Avtonomija da, neodvisnost ne - in pika. Stvar je tesno povezana tudi s tem, da KC nikakor noče pristati, da se v 2. členu jasno zapiše, da so ustanove KC v Sloveniji zasebnopravne in ne javnopravne (torej paradržavne) osebe.

Popravek čl. 1/II je dober: sam po sebi jasno podreja KC v Sloveniji pravnemu redu RS - če ne bi bilo dvoumnosti v čl. 1/I in v nadaljnjih členih, zlasti v šolskem (10.) členu, kjer pa kanonsko pravo ostaja v enakopravnem položaju z državnim pravom. Načelni 1. člen tu dosti ne pomaga, celo če ne bi bil sam notranje protisloven - vsak pravnik ve: za šolstvo ima specialna določba 10. člena prednost pred splošno določbo člena 1/I.

V koalicijskih pogajanjih je ZLSD predlagala kristalno jasno in kratko formulacijo novega 1. člena v celoti, ki bi morala biti za obe strani povsem nesporna: "RS in Sveti sedež potrjujeta, da Ustava in zakonodaja RS zagotavljata polno svobodo delovanja in polno avtonomijo KC v okviru pravnega reda RS."

Popravek čl. 3/I je polovičarski, ker se noče vrniti na formulacijo, ki so jo slovenski škofje februarja 1999 že podpisali kot nesporno - torej na dodatek, da se cerkvi zagotavlja svoboda vseh njenih dejavnosti "v skladu s pravnim redom RS". Če bi bilo to jasno določeno v načelnih 1. in 3. členu, bi potem seveda v vseh drugih členih to ponavljanje lahko odpadlo - ta dva člena pa morata biti jasna.

Na koncu: naša stran je še vedno zavezana temeljnemu pogajalskemu okviru, ki ga je na predlog vlade določil pristojni parlamentarni odbor maja 1999. Naj ga predstavim z besedami takratnega zunanjega ministra Frleca: " ... so zapisane vse tiste rešitve, ki jih že vsebuje slovenska zakonodaja ... To je bil eden od osnovnih pogojev, ki smo ga z naše strani postavili, da se v tem sporazumu ne obravnavajo nobena še nerazrešena vprašanja ... V izhodiščih za sporazumevanje s Svetim sedežem so zapisane rešitve, ki jih že vsebuje veljavna slovenska zakonodaja in so zadostna osnova za sporazum s Svetim sedežem, ki nastaja na njihovo željo."

Dr. Rode je za Die Presse izjavil povsem drugače: "Hočemo celovit sporazum, ki bo več kot le formaliziral pravni položaj Cerkve, kar si želi vlada." Morda bi vladne "pogajalce" kazalo spomniti na to, da celo nasprotna stran ve, za kaj bi si v teh "pogajanjih" oni morali prizadevati.