Racionalnost?

Živimo v času, o katerem bomo najbrž nekoč (če nam bo sploh dano in če bomo imeli komu) pripovedovali podobno, kot so nam naši starši ali stari starši upodabljali II. svetovno vojno in podobne dogodke: z izrazitim osebnim pogledom na posamezne dogodke, odvisnim od tega, na kateri strani je bil pripovedovalec ali vsaj od tega, na kateri strani so bile zaradi sorodstvenih, nazorskih in drugih vezi njegove simpatije.

Čeprav ni skrivnost, da je tudi sicer v vsaki še tako abstraktni in kot umeten konstrukt zasnovani zgodbi vsaj podzavestno zajetih nekaj avtorjevih avtobiografskih izkušenj in izkustveno obarvanih nagibov, pa so slovenska razslojevanja v zgodbah o dogajanju na naših tleh pred šestdesetimi leti - in morda še bolj o letu 1945 - pravi prototip za nesposobnost, da bi si lahko kot notranje pomirjen narod oblikovali skupen nabor aksiomov o neizpodbitnih dejstvih, pogojno rečeno racionalno jedro, ki bi ob neokrnjeni pravici do zasebnih pogledov in interpretacij posameznih dogodkov, naloženih na takšno jedro, vendarle zagotavljalo vsaj skupno izhodišče razmišljanj. Minimalistični program je znan in dovolj skromen: priznajmo, da je škoda vsakega Slovenca, ki je izgubil življenje, neodvisno od tega, ali je v naših očeh delal prav ali pa si je samo zgrešeno domišljal, da dela prav.

Kot se mi je zapisalo že v prejšnji kolumni, sem to dimenzijo izrazito pogrešal tudi v naših odmevih na aktualne dogodke v svetu. Da se nam je ponovno uspelo zelo izrazito razslojiti v pogledih (po dokaze za takšno trditev ni treba daleč, zadošča kratek sprehod po komentarjih k spletni izdaji te revije, ki kažejo tudi zanimive vzporednice pri presojanju povojnih pobojev v Sloveniji in newyorškega masakra), me niti ne preseneča, to, da sem sam spet enkrat padel v predal z napisom "nekaj vmes", pa še manj. Še vedno pa me boli dejstvo, da v komajda kakšni debati lahko zasledimo neki občečloveški vidik problema (in njegovih korenin!) in da tudi tokrat ne najdemo volje do skupnega racionalnega premisleka o lekciji, ki se je moramo naučiti ... če sploh želimo kdaj svojim potomcem pripovedovati o tem.

Moj osebni "nekaj vmes" je (ne povsem nepričakovano) takšne vrste, da me dela nekoliko nadležnega v očeh vseh tistih, ki jim je bila dana "sreča", da se s takšno lahkoto in brez pomislekov postavijo na eno stran. Pa ne gre za nikakršno sedenje na dveh stolih v klasičnem smislu, daleč od tega, ampak samo za poskus upoštevanja dveh načinov razmišljanja in iskanja konstruktivne sinteze: ne v uniji, ampak v preseku obeh pristopov. Sredina "Izjava tedna" na Valu 202 mi je dala nekaj upanja, da vendar nisem sam v tem predalu, vsaj po tej plati, da mnogi ljudje poskušajo nekoliko ohladiti pregreto atmosfero in preusmeriti razmišljanja od kratkoročne logike vzročno-posledičnih modelov tipa Če ti meni to, potem jaz tebi ono! na kompleksnejše modele, ki poskušajo pojasniti, ne da bi opravičevali.

Ob tem moram reči, da me je nekaterih reakcij v slovenskih medijih dejansko sram. Vsaj na prvo žogo, kajti sočasno se mi vendarle zdi, da gre pri znanih odzivih - ob newyorških dogodkih čisto osebno prizadetih -- ljudi, ki so bili razočarani zaradi slovenskih odzivov, vsaj delno za nesporazum, za neupoštevanje razlike med zgoraj omenjenima "pojasnjevati" in "opravičevati". Koliko je k temu prispevalo nerodno upovedovanje mnenj, koliko pa dejanska poza "ampak-Slovencev" (če si lahko pri "konkurenci" izposodim ta izraz za ljudi, ki vedno najdejo razlog za relativiziranje), težko sodim, vsekakor pa se bom zavil v upanje, da je rojakov, ki so s privoščljivostjo gledali CNN-ov prenos 11. septembra, zelo malo.

Osebno sem izrazit pristaš nedeterminističnih modelov, zato se tudi laže otresem očitkov, da pobijanja nekaj tisoč ljudi nikakor ne moremo "pojasniti"; v klasičnem smislu seveda ne, lahko pa povemo, kakšni tipi obnašanja svetovnih gospodarjev prispevajo k povečanju verjetnosti, da norcem tako rekoč poči film. V tej smeri postajajo tudi med Slovenci vedno pogostejša razmišljanja, ki peljejo k ekonomskim koreninam, kar (vsaj po mojem mnenju) postavlja zadeve v bolj racionalne okvire, v katerih je jasno, da so religiozni motivi samo nadstrešek nad dosti tehtnejšimi ozadji. Nobeno razmišljanje o vzrokih, posledicah in možnih ukrepih zato ne more mimo racionalne, hladne logike denarja. Za ekonomista je ob drugih vprašanjih (na primer cenah surovin na svetovnih trgih) zanimiv tudi razmislek o tem, kako bodo aktualni dogodki vplivali na (ameriške, evropske, slovenske) javne finance in preko povsem napovedljivega "podtlaka" v njih na ostale sektorje. Izhodišče, da se je dosti stvari zgodilo v želji, da bi se lahko posamezna gospodarstva borila proti recesiji z umetno ustvarjenim dodatnim povpraševanjem, je kot ex ante pristop morda res perverzno, kot ex post način delovanja pa nekaj najbolj običajnega: signali iz ZDA v tej smeri so jasni, naslednji bo proračun EU, kaj so bo dogajalo znotraj našega, bomo še videli. Vsekakor bi bilo dobro, če bi vsaj na lokalni ravni uspeli držati tozadevne apetite na verigi, tudi zaradi prislovične nespretnosti pri povezovanju vojaških dobav z razvojem slovenske ekonomije.

Naj tudi končam z elementom javnih financ. Zelo me zanima, ali bo "umetnik", ki je navdušil z vrtanjem luknje v lastno koleno, stroške obdelave pri ljudeh v belem pokril iz vstopnine ali iz mojih prispevkov v zdravstveno blagajno. Druga možnost bi prispevala k verjetnosti, da se tudi sam razvijem v terorista. Pri denarju se vse začne in konča.