Evrope ni več - gremo za njo?

Ne prvič ne drugič niso ljudstva nič vprašali. A kaj naj bi nas sploh vprašali: v vojno se jim je tako zelo mudilo, da niso določili, ne zakaj ne kako ne s kakšnim ciljem ne proti komu. Znano je edinole, s kom. A ta domnevni "zaveznik" ne pove niti, kaj počne, ne, kaj namerava. Politični razred ZDA pač računa na to, da se njihovi "zavezniki" ne bodo sporazumeli, koliko civilov je treba pobiti, koliko držav zbombardirati, da vzniknejo kakšni zadržki pri podpori "brez zadržkov".

Carl Schmitt je postavil znano teorijo, po kateri je "suveren", kdor odloča v položaju, ki ga ne predvideva nobeno pravilo - torej v izjemnem primeru. Bush je Schmittovo teorijo ustvarjalno obrnil: ustvaril je izjemen položaj, da bi se lahko v njem uveljavil za "suverena". Terorizem je idealen povod za izjemno stanje. A politični razred ZDA tudi še drugače skrbi, da položaj ne bi postal preveč urejen: pazljivo se ogiblje, da bi svojemu "zavezništvu" dal organizirano obliko. Bolje je brez pravil: naj bo položaj kakršenkoli, vselej je tak, da ga ne predvideva nobeno pravilo - saj ni nobenega pravila, ki bi predvidevalo karkoli. Permanentno izjemno stanje naj bi omogočilo "permanentno suverenost". A to pomeni, da lahko ZDA svojo nadvlado ohranjajo le, dokler ohranjajo zmedo.

Iz tega je mogoče sklepati najprej to, da so protislovja med izkoriščevalskimi deželami v bogatem središču svetovnega sistema že tako huda, da bi z urejenim sodelovanjem le težko prišle do konsenza. Če pa bi le prišle do nekakšnega strinjanja, to vsekakor ne bi bilo takšno, kakršnega hoče sedanji režim v ZDA. ZDA zdaj poskušajo ta protislovja preložiti na "zaveznike", tako da ti drug drugega paralizirajo, medtem pa ZDA odločajo po svoje. A prav s to taktiko so ZDA priznale, da nimajo več hegemonije: hegemon namreč s svojim vodstvom "presega" protislovja med podrejenimi. Ali natančneje: hegemonija traja le, dokler so koristi, ki si jih drugi obetajo od podreditve, večje od dobiti, ki jih vidijo v soliranju.

Zato še toliko bolj preseneča, da Evropska zveza ni bila sposobna alternative Bushevi politiki. Še huje: v sedanji krizi je Evropska zveza razpadla na svoje članice, dopustila je, da so jo ZDA razbile. Ta instantni razpad in poraz Evrope lahko pojasnimo s sedanjimi značilnostmi političnega establišmenta in njegovih akterjev.

Političnim razredom v domnevno "demokratičnih" deželah se je posrečilo, da so "politično sfero" tako zelo osamosvojili in zaprli pred vplivi z drugih področij, da zdaj pravzaprav niso več odvisni od svojih volilnih baz. Volitve so le še ritual, ki zagotavlja legitimnost političnemu razredu v celoti in razdeli moč med njegove posamezne dele. Številna znamenja kažejo, da je solidarnost med frakcijami političnega razreda ("strankami") bistveno močnejša kakor njihova odvisnost od volilne baze, ki naj bi jo "predstavljale". Notranja povezanost političnega razreda izhaja iz ustroja političnega polja: njegove akterje vzpostavljajo njihovi medsebojni odnosi, volilni žegen potrebujejo le toliko, da se ohranjajo v političnem polju. Skorajda bi lahko rekli, da si vsak politični akter najprej poišče nišo v političnem polju, potem pa pogleda, koga naj bi iz te svoje niše morebiti "zastopal". A ker poskuša svojo "predstavniško bazo" čim bolj razširiti, svoj "program" formulira že vnaprej razvodenelo, vpeljuje dvoumnosti, še raje zdravorazumske puhlice. Rezultat je strankarsko enoumje, kakršno, denimo, skoz in skoz obvladuje tukajšnji establišment.

Z internacionalizacijo politike se osamosvojeno in vase zaprto politično polje širi čez državne meje. Medsebojna odvisnost ali povezanost med političnimi akterji je vse bolj mednarodna, odvisnost od nacionalnega volilnega telesa pa temu ustrezno vse manjša. To še pospešuje zmanjševanje razlik med frakcijskimi programi: politične grupacije se med seboj razlikujejo le še po "slogu", po stilističnih značilnostih "komuniciranja z javnostmi". Kakor pri nas je tudi v Evropi zato vse manj politike, vsaj v političnem establišmentu je ni - nadomešča jo nekakšna kulturno-umetnostna dejavnost v žanrih kiča in moralke.

Ena izmed posledic depolitizacije uradne politike se začenja kazati šele v zadnjem času: vse večja represivnost domnevno demokratičnih držav. Novo represivnost na eni strani prikazujejo za "apolitično strokovno" početje policije (kakor v Genovi ali v Ljubljani), na drugi strani pa ti "apolitični" nasilneži z državnim mandatom tolčejo natančno po tistih, ki na kičarsko-represivno javno prizorišče prinašajo pristno politične pobude (kot v Genovi in v Ljubljani).

Iz teh značilnosti zlahka razumemo intelektualno nesposobnost političnih razredov za zgodovinsko imaginacijo in politično invencijo. Ker je sedanja uradna politika zvrst estradne umetnosti, so njeni izvajavci kakor vsi estradni performerji odvisni od zunanjih znamenj prestiža, od "glamourja" in modnih dodatkov. A zaradi ideološke nevtralizacije in stilske normalizacije se v nasprotju z drugimi estradniki odpovedujejo ekstravaganci, optirajo za filistrstvo, sivino, mrakobnost. Vse, kar dokazuje, da je svet pisan, da so ljudje duhoviti, da obstaja še kaj drugega kakor kič in moralistično spakovanje, doživljajo za nelojalno konkurenco. Zato so likvidatorski do vseh drugačnih oblik "kulturnega kapitala", tudi do intelektualnih in izobrazbenih oblik. Kolikor se intelektualna in duhovna proizvodnja nasploh še ohranjata, ju marginalizirajo in postopoma likvidirajo. Zlasti spreminjajo izobraževalni sistem v sistem družbenega povzpetništva, konformnosti in oportunizma - in uničujejo njegove intelektualne potenciale in učinke.

Potemtakem ni padla Evropa - izpuhtela je le iluzija, ki smo jo nemara še gojili. A poslej nam je prihranjena vsaj "pot v Evropo": ne, ker ni kam iti, temveč ker je "Evropa" prišla kar sama k nam. Zato je prišel čas za premislek. Vojna, upajmo, nas bo le prebudila. Saj je to vojna internacionalne koalicije političnih in kapitalskih razredov proti nacionalno zamejenim ljudstvom sveta.