Aretacije in druge umestitve

Saj ne, da bi poskušala koga ali kaj opravičevati, ampak takole, od daleč, bi kakšno dresirano policijsko oko, ki mu niso tuji triki z brado in brki in drugimi načini zakrivanja telesa, v dr. Vladu Meheljaku, tistem dolgem in koščenem profesorju, ki je pred ne tako davnimi časi na teh straneh izpisal znamenito Noč dolgih nožev, prav lahko prepoznalo Osamo bin Ladna. Če k tej profesionalni policijski veščini dodamo še nervozo, ki se kopiči okoli ameriških ambasad povsod po svetu, in potem to novo nelagodje preberemo v luči konvencionalne modrosti, po kateri so ponoči vse mačke enako črne, dobimo nove dokaze za to, da slovenska policija misli globalno in deluje lokalno.

Res je, da je v zdajšnjem globalnem konfliktu vlogo nečesa tako odročnega, kot je Slovenija, težko misliti, toda ali smo še zmeraj prepričani, da gre za lokaliteto, ki jo lahko preprosto odmislimo? Tisti, ki se spoznajo na bin Ladnova prikazovanja v evropskem svetu, so takoj po 11. septembru poslali v obtok namigovanja, da naj bi njegove lovke segale celo do proslulega mariborskega orožja, ki naj bi bilo pod pretvezo humanitarne pomoči potovalo v oblegano Sarajevo. Če so si s takšnimi in podobnimi informacijami "iz dobro obveščenih virov" tukajšnji trdorokci, ki niso skrivali svojega veselja nad ameriškim obračunom z malopridnimi narodi, dodatno ustvarjali alibi za ožanje prostora človekove svobode, bomo kmalu videli. Ampak predno pričnemo vsako novo represivno podjetje v lasti države pojasnjevati z ekspeditivnim uvozom "ameriškega 11. septembra", se spomnimo, da je prvo poročilo o tem, da vzhodnjaški barbarogenij celo v Ljubljani pozna svoje sovražnike, sfabriciralo vrhovno sodišče, ki je v neodprtem pismu iz Združenih arabskih emiratov nemudoma prebralo nič več in nič manj kot biološko vojno napoved. Če ta mala paranoidna scena ne bi bila deležna predvsem javnega poroga, bi se morda komu zdelo vredno poigrati z neprijetno konkretnim vprašanjem, ali morda tukajšnje oblasti vedo o terorizmu in teroristih kaj več, kot so pripravljene javno povedati. Naposled živimo že celo desetletje na robu balkanske vojne; in celo tisti, ki njenega mnogovrstnega zla ne znamo umevati v kontekstu nobenega dobrega, smo spoznavali, da je vojna z vsem svojim razvratom biznis svetovnega formata. Še tu, kjer se je spopad skrčil na deset poletnih dni, so lep čas paradirali svetovni trgovci z orožjem in oblastem izstavljali svoje čudaške račune, preostalim pa moralne napotke in politične klofute. Njihove orožarske skrivnosti so sicer celo desetletko skušali demistificirati parlamentarni preiskovalci, kriminalisti in prostostrelci vseh vrst in podvrst, ampak še danes ne vemo, ali smo imeli opravka z velikimi patrioti ali velikimi lopovi. Samo to hočem reči: ali zares lahko z gotovostjo trdimo, da male paranoidne scene, ki jih po 11. novembru uprizarjajo ljubljanske oblasti, nimajo svojega racionalnega jedra?

Seveda se v teh krajih do takih in podobnih odgovorov ne bo lahko dokopati. Pogosto pa niti vprašanj ni, ker smo si vsi skupaj svoje delo bistveno olajšali s tem, da vsako domislico oblasti pojasnjujemo s preprostim slovenskim prilizovanjem tistim, ki določajo o vstopu Slovenije v Nato in EU. Ampak celo v primeru, ko s tovrstnimi vajami v klečeplazenju lahko odpravimo mnoge dvome, ne gre v zdajšnji legi družbene realnosti spregledati hipoteze, ki v tokratnem vladarskem teatru s teroristi prepoznava despotski refleks, ki je samo v novi vojni in v novem sovražniku lahko ohranil svoj stari način življenja. Niso samo bin Ladnovi tisti, ki vidijo v zahodni demokraciji kaos in zlo, proti kateremu se je treba po božjih in človeških postavah boriti z vsemi sredstvi: to, da je bil komunizem s svojimi zapovedmi in prepovedmi boljši od demokracije, danes govori tudi naša nacionalna gospoda. Ta ideja iz visokih krogov je odmevala celo v demodirani parlamentarni razpravi ob sprejemanju deklaracije o skupnem boju proti terorizmu, kjer so politiki naslovili več obtožb na novinarje in karikaturiste, kakor pa na newyorške teroriste. Domišljali smo si pač, da lahko zdaj, ko je na svetovnem dnevnem redu vojaška obramba demokracije, Slovenija dokaže svojo privrženost "svobodnemu svetu" s svojo demokratično kulturo. Da je zdaj, ko se je velik brat odločil, da svet znova prepolovi na tiste, ki so z nami, in one, ki so proti nam, edinstvena priložnost, da slovenska oblast izkaže svojo opredelitev z negovanjem demokratičnih vrlin in utrjevanjem institutov demokracije. Ampak to, kar smo v uradnem slovenskem boju proti malopridnim narodom lahko videli in okusili, je iz dneva v dan potrjevalo teorijo antropologa Jacka Goodya, ki nas je v intervjuju za Mladino poučil, da smo po malem vsi talibani. In če zaradi česa, potem je cirkus, ki so ga zagnali mediji okoli nočne aretacije četverice na čelu z dr. Vladom Miheljakom, vreden naše pozornosti zato, ker so skozi njega kritični posamezniki opozorili, da na svoje talibanstvo nismo vsi ponosni. Tudi zato velja trenutek, ko je policija pred ameriško ambasado v Ljubljani aretirala četverico mirnih državljanov, prepoznati kot trenutek, ko se je svoboda gibanja in združevanja začela umeščati med probleme države. In morda ni odveč podatek, da ga v kronologijo državljanskega preživetja vpisujemo osem mesecev potem, ko je neznani sovražnik skozi surovi obračun z novinarjem Mirom Petkom sporočil, da red v državi ne bo več trpel nereda v novinarskih glavah.