Sandiland in druge države

Pred leti, ko pojem globalizacije še ni bil stvar politične puhlice, s katero poskušajo elite oblasti vsaj zrelativizirati, če že ne odpraviti sleherno resno vprašanje vsake konkretne skupnosti, je predsednik vrhovnega sodišča Mitja Deisinger v enem od svojih intervjujev opozoril na poseben status, ki ga uživa Slovenija zaradi svoje blage kaznovalne politike na natančnih zemljevidih mednarodnega kriminala. Država, ki velik del svojih namišljenih in dejanskih težav rada pojasnjuje s svojo neprepoznavnostjo v svetu, naj bi si torej z velikodušnim sistemom nadzorovanja in kaznovanja med mednarodnimi kriminalnimi elitami ustvarila precejšen ugled. Celo v primeru, ko bi katerega od pomembnežev slovenska roka pravice vendarle ujela v svojo pest, bi se iz nje lahko hitro izvil s pomočjo pedantnih odvetnikov in šlampastih zakonov.

Morda so tudi tovrstne zaznave, prežete s konvencionalno modrostjo, po kateri se v teh krajih tako ali tako ne splača biti majhen lopov, odločilno vplivale na to, da pred dnevi ni več nihče posebej zgražal, ko se je mož, za katerim je po evropskih državah razpisana tiralica zaradi trgovine z ljudmi, po slovenskih medijih svobodno prikazoval v vlogi poštenega gostilničarja in skrbnega družinskega očeta, ki si svoj vsakdanji kruh služi s trdim delom. Na to, da na tem svetu ni pravice in da so zakoni naperjeni zmeraj zoper poštene ljudmi, pa nas je že pred njim opozoril kranjski junak, ki si je z uspešnim begom iz jugoslovanskega zapora prepolovil svojo zaporno kazen. Če sploh kaj, potem smo v javnosti lahko zasledili premisleke samo o tem, koliko spretnosti in poguma je potrebno za to, da skoplješ rov iz zloglasne ječe v Sremski Mitrovici in potem neopazno odpotuješ v Slovenijo. Ampak ta mož je moral v Jugoslaviji vsaj kopati: Hartman in Sadar sta slovenske zapore zapustila brez žuljev in znoja. Po predpisih. In brez resnih pretresov v tistem delu oblasti, ki zna s svojimi brezdušnimi regulami običajnim moškim in ženskam, ki nimajo ne denarja in ne prekrškov za odvetnike z najvišjimi tarifami, iz dneva v dan dihati za ovratnik.

Redu, s katerim imamo opravka že od začetka devetdesetih, ko mu je v Mariboru utrl pot s svojim Trendom podjetni Grosupeljčan Sandi Grubelič, je tedanji mariborski rektor dr. Alojz Križman podelil ime, ki ga velja ta čas izgovoriti znova: SL, Sandiland. Kar pri vnovičnem izpisovanju tega imena vznemirja, ni njegova deskripcijska natančnost in lucidnost, pač pa dejstvo, da se je lahko ta red skozi slovensko poosamosvojitveno desetletko tako uspešno razvijal do svojega pojma, da danes njegovo resno umeščanje med splošno znane banana republike ni več nenavadno. Ko je v državi, ki sicer slovi po počasnem delu sodišč, Interbrew v enem dnevu dobil sodbo proti domačim pivovarjem, je še najbolj ubogi človeški pari postalo jasno, do kod je napredovala takrat še krhka, komaj vidna struktura Sandilanda. Tiste, ki te hitrosti vsemu navkljub niso mogli dojeti, so kmalu potem razsvetlili državnozborski poslanci, ki so na izredni seji spreminjali slovenske zakone po meri ameriške multinacionalke. Zadnjim nejevernežem, ki so se jim zdele vsakdanje človeške zgodbe o pravu in pravici preveč enostavno brutalne, je radikalno skrajšal iluzije bivši sekretar vladajoče LDS Gregor Golobič, ko je skozi svoje demistifikacije nacionalnega interesa v nedavnem pogovoru za Mladino opozoril, da je čas, "da se v Sloveniji čimprej zastavi vprašanje, ali si skupina 15 ljudi, ki sedijo na kupih denarja, lahko dovoli vse, ali je oligarhija nad zakonom."

To, da si stranka, ki nas je minuli teden izdatno poučevala, da je njena politika pravzaprav politika slovenske države, te zastavitve na svojem kongresu v Portorožu ni privoščila, seveda ni presenetilo nikogar. Kar je vznemirjalo, je dejstvo, da je Golobič - in ne samo on - preprosto spregledal, da je bilo vprašanje, ki ga je sam drzno postavil v osrčje slovenskega nacionalnega interesa, v lanskem letu zastavljeno ne enkrat, ampak večkrat. Očitno neuspešno smo ga pošiljali v gluhi prostor oblasti vsi, ki se nam je zdelo, da surov obračun z novinarjem Mirom Petkom ne bi smel biti samo problem Mira Petka. Imperij, opogumljen z molkom, ki se je poveznil nad zločin, vreden prave banana republike, je vrnil v jeseni udarec v obliki tožb proti štirim novinarjem, ki so si drznili javno razmišljati o tem, kdo na Koroškem premore dovolj moči, denarja, zvez in brezobzirnosti, da lahko postane zakon. Ni mi znano, ali kdo od razžaljenih sodi med Golobičevo petnajsterico, ampak zagotovo vem, da vsakokrat, ko kdo od vladajočih omeni zakon, ki da velja za vse, začne Mira Petka tiščati v glavi vseh 26 vijakov. In po malem te retorične bravure, ki šele iščejo odgovore na nekaj, kar je staro in že dolgo znano, tiščijo vse nas. Skozi tovrstno nelagodje se počasi prikazuje vprašanje, ali ima Čeferin vendarle prav, ko nam skuša Lončariča in njemu podobne prikazati v človeški luči: morda pa nas ta advokat sili, da bi se naposled začeli učiti, kdo je prava mafija.