Nespodobno razpravljanje?

Školč in drugi proti " nespodobnemu" spraševanju o nazorski usmerjenosti ustavnih sodnikov

Pred 14 dnevi sem odposlal odprto pismo predsedniku republike in poslancem. Začelo se je takole: "Ob sedanjih volitvah dveh ustavnih sodnikov in zapletih, ki jih spremljajo, želim ponovno opozoriti na nekatera še vedno nerešena sistemska vprašanja, ki utegnejo postati naravnost usodna leta 2007, ko bo treba v enem letu izvoliti kar šest od devetih ustavnih sodnikov."

Gre za nerešen - oziroma v politični, strokovni in širši javnosti sploh še nedojet in nepriznan - problem politične in nazorske uravnoteženosti znotraj ustavnega sodišča. V odprtem pismu sem spomnil na svoj natančno izdelani zakonski predlog, kako ta problem rešiti, ki ga je že leta 1996 formalno vložila v zakonsko proceduro takratna Peršakova Demokratska stranka, vendar sta ga takrat in vse do danes levica in desnica popolnoma ignorirali.

Zakaj, je vsakomur jasno: ker sta v izenačenem položaju pred volitvami 1996 obe računali na osvojitev zadostne večine na volitvah, ki bi enim ali drugim omogočala, da si izvolijo ustavne sodnike "po svoji podobi". To se je leta 1998 potem do neke mere tudi zgodilo, vendar na srečo (zaradi absolutne prevlade strokovnih kriterijev in zaradi politične neizrazitosti in umirjenosti izvoljenih) potem sedanje sestave sodišča še zdaleč ni "vleklo tako na levo", kot je pri nekaterih spolitiziranih zadevah "vleklo na desno" prvo sestavo ustavnega sodišča (do leta 1998). Kljub temu se je desnica sedaj končno začela oglašati z zahtevami po politično-nazorski uravnotežitvi ustavnega sodišča - obremenjena seveda s slabo vestjo, ker te ideje ni podprla takrat, ko je bil čas za to in mnogo bolj realne možnosti za spremembo zakona. Takrat je (enako kot levica) raje špekulirala z možnostjo, da bo na volitvah zmagala - sedaj, ko ni zmagala, pa "postaja načelna". No, bolje pozno kot nikoli. Upam, da bo "levo-liberalni blok" zmogel toliko načelnosti, da bo ob tokratni menjavi dveh sodnikov prostovoljno pristal vsaj na 1 : 1 (nazorsko), do konca tega mandata pa stvar tudi sistemsko, zakonsko uredil.

... In dalje: je res, da kandidatov predsednik republike po tovrstnih (tudi političnih) usmeritvah, če niso javno znane, nima pravice spraševati, kot je izjavil za STA? Ob vsem spoštovanju, gospod predsednik - mislim, da tu nimate prav. To vaše mnenje razumem sicer predvsem kot "refleks" prevladujočega mnenja pri nas, da to nikogar ne briga in da se to ne sme spraševati. Da, državljanov res ne (po mojem prepričanju niti na popisu prebivalstva ne) - toda pri kandidatih za izvolitev v organ, kjer je nazorska uravnoteženost bistvena za uspešno opravljanje ustavne vloge tega organa, je pa odgovor ravno nasproten. Otresimo se že vendar enkrat nekakšne lažne sramežljivosti glede tega vprašanja in poglejmo problemu v oči. ...

Imamo morda glede tega raje volitve "mačkov v žaklju", ko do prve politično ali nazorsko obarvane razsodbe sploh nihče v državi ne ve, kako nazorsko usmerjeno ustavno sodišče imamo? Ali pa, da pa so v to skrivnost "posvečeni" le redki, drugi pa živijo v nezreli iluziji nekakšne "strokovnjaške nevtralnosti" - in so potem enkrat seveda razočarani? Čas je, da "odrastemo" tudi v tem pogledu in se začnemo obnašati kot zrela (ali vsaj dozorevajoča) demokracija.

Po teh daljših, doslej večinoma neobjavljenih odlomkih iz odprtega pisma poglejmo še, ali je bilo doslej že kaj učinka. Skoraj nič. Kakšen dan po "vročitvi naslovljencem" je na seji DZ, kjer so volili novo ustavno sodnico, Janez Podobnik s sklicevanjem na moja stališča sicer sprožil dveurno razpravo, a žal je beseda tekla le o trenutno odprtih dveh sodniških mestih (kjer sem jaz pozval levo-liberalni blok, naj prostovoljno pristane "vsaj na 1:1", Podobnik pa je pozival celo k odložitvi glasovanja o kandidatki Krisper-Krambergerjevi, čeprav so njene vrhunske strokovne kvalitete povsem zunaj vsakega dvoma, desnica pa za obe odprti mesti sploh ni predlagala nobenega ustrezno kvalificiranega kandidata: profesorja, vrhovnega sodnika, vrhunskega odvetnika ipd.). O glavnem, sistemsko nerešenem vprašanju tudi tokrat nihče ni spregovoril niti besede.

In tista, zgolj na odprti dve mesti omejena razprava? Niti o njej niste mogli izvedeti iz medijev praktično ničesar. Moral sem prebrati magnetogram seje, da sem razumel tistih nekaj nejasnih stavkov, ki so bili o tem vendarle objavljeni. In moram zato Janeza Podobnika vzeti v bran pred Školčevimi očitki, da se je neupravičenbo skliceval name. Prav nič neupravičeno ali zavajajoče, kot so mu očitali - nasprotno, celo mojo kritiko ravnanja desnice (glej citate zgoraj) je pošteno povzel.

Kritizirati moram Školča, ne Podobnika. Prav tistega Školča, ki me je leta 1990 predlagal za ustavnega sodnika - brez njega vsaj takrat ne bi bil izvoljen na to mesto, morda tudi kasneje ne, kdo ve. Tega mu nikoli ne pozabim - čeprav so mojo izvolitev kasneje podprle še druge stranke, tudi kakšna desna in kakšnih 90% glasujočih. Ampak z njegovimi izvajanji v tej zadnji razpravi se pa ne morem strinjati.

Zlasti s tem ne, da je razpravljanje o politični in nazorski usmerjenosti kandidatov za ustavne sodnike proglasil kar za "nespodobno". In zgoraj že omenjena lažna sramežljivost naše politične elite ob tem ter njeno popolno nerazumevanje problema sta tolikšna, da mu je tudi sam Podobnik, brž ko je Školč to le malo zaostril, glede te "nespodobnosti" takoj pritegnil in povedal, da se s Krivicem tudi on ne strinja. Pa je bilo spet vse lepo pospravljeno pod preprogo in mir v hiši, Krivic pa "ta grd". Najbrž do leta 2007, ko bo treba izvoliti kar šest novih ustavnih sodnikov - in obe politični "polovici" bosta raje v zasedi čakali do takrat in igrali ruleto: kdor bo zmagal na parlamentarnih volitvah leta 2004, ta bo pač "pobral plen" tudi na ustavnem sodišču leta 2007.

Ali pa bo leta 2004 poražena stran kmalu za tem "postala načelna", tako kot letos desnica, in bo šele takrat - ob posmehu zmagovalcev in zaman - začela zahtevati uravnoteženo zasedbo ustavnega sodišča, kar seveda, po vseh svetovnih izkušnjah, lahko zagotovi samo zakonska uvedba dvotretjinske večine za izvolitev, ki oba pola prisili v iskanje sporazumnih rešitev (vam eno, nam eno mesto itd.). Grobo, kruto, včasih tudi s slabimi kadrovskimi kompromisi - a drugače to pač ne gre.

In v kandidacijskem postopku - obvezna strokovno-nazorsko-moralna prevetritev oziroma spoznavanje kandidatov (strokovno-politični hearing), ne glasovanje o "mačkih v žaklju" kot doslej. Kdor npr. na vprašanja o nazorski ali politični usmerjenosti (kadar ta ni znana), ne bo hotel odgovarjati, mu seveda ne bo treba - ali se mu bodo s tem šanse za predsednikovo nominacijo in nato za izvolitev povečale ali zmanjšale, bo pa moral sam presoditi, odvisno od konkretne situacije. In šele po takem hearingu naj bi predsednik dokončno izbral svoje kandidate, kar bi tudi njegovo odločitev naredilo bolj transparentno in širše prepričljivo.