Bi vladna koalicija lahko podprla Arharja?

France Arhar je ob najavi svoje kandidature za predsednika republike nekoliko presenetil v več smereh. Malo tudi z izjavo, da se tudi podpore LDS ali ZLSD ne bi branil, ali tako nekako. Normalna, rutinska izjava resnega kandidata, ki noče nikogar odbiti od sebe - ali morda še kaj več? No, tu se začne moje nekonvencionalno razmišljanje o tem, kakšne so možnosti, da bi ga res podprla cela vladna koalicija.

Mislim, da žal zelo majhne. Zakaj žal? Ker pri nas stranke praviloma niso sposobne, da bi ob tako mamljivi priložnosti za samopromocijo, kot so to predsedniške volitve, pogledale preko ozkih strankarsko-političnih interesov. Ki jih ljudstvu seveda predstavljajo kot splošne interese, ampak na volitvah jim v tem pritrdi 10, 20, največ 30 odstotkov volilcev. Da hočejo potem izkoristiti kot priložnost za ohranitev teh odstotkov tudi predsedniške volitve, jim pravzaprav ni mogoče zameriti, vsaj tistim manjšim ne. Seveda to potem nujno deformira smisel in vsebino predvolilne tekme, ko kandidati za predsednika republike propagirajo poglede in politiko svoje stranke (ali pa, kar je v bistvu skoraj isto, politične poglede, ki se pokrivajo s pogledi te ali one stranke - primer nekaterih, praviloma kar vseh "neodvisnih" kandidatov z "zunanjo" podporo strank), namesto da bi celotnemu volilnemu telesu skušali prikazati - ne da bi seveda skrivali svoje politično prepričanje - kako nameravajo opravljati nadstrankarsko funkcijo predsednika republike, v imenu vseh državljanov.

Specifični položaj, v katerem se je trenutno znašla slovenska politika, ponuja ob letošnjih predsedniških volitvah redko, morda edinstveno priložnost, da bi LDS, ki strankarske promocije res prav nič ne potrebuje, z nekonvencionalno potezo naredila močnejši rez v omenjene že ustaljene navade - in da svojega strankarskega kandidata za predsednika republike sploh ne bi postavila. Če se ne motim, so avstrijski "rdeči" in "črni", dokler so bili še skupaj v vladni koaliciji, to enkrat ali celo dvakrat zmogli, namreč da so skupaj podprli skupnega kandidata. Je pričakovati, da bi bila tudi naša koalicija sposobna povzpeti se do take ravni politične kulture, da bi zmogla kaj podobnega, povsem nerealno?

Ker je funkcija kljub svoji nadstrankarski naravi eminentno politična, resnih kandidatov zanjo zunaj strank skoraj ni - če jih je že treba iskati znotraj strank, je pa jasno, da bo potem vsaka stranka naprej rinila svojega, ne tujega kandidata. Saj je res, da se bo potegoval za "nadstrankarsko" funkcijo - ampak če bo to uspelo "našemu", bo pa to indirektno vendarle koristilo tudi ugledu stranke same. To je seveda razlog za strankarske kandidature. In razlog proti njim - ali vsaj za take s čim širšo strankarsko podporo že od začetka, že v prvem krogu? Prav to, da se nadstrankarska narava funkcije poudari že od vsega začetka volilne tekme - ne pa, da imamo v prvem krogu povsem strankarsko tekmovanje za nadstrankarsko funkcijo (kakšen absurd pravzaprav!), v drugem krogu pa potem "kupovanje in prodajanje" podpore strankarsko najbližjemu od obeh zmagovalcev prvega kroga. Če bi se pri nas v drugem krogu znašla npr. Arhar in Brezigarjeva, je jasno, koga bi podprla levica in mu s tem omogočila zmago. Zakaj ga ne bi potem podprla raje že kar takoj?

Neumno vprašanje, kajpada, saj se ob Drnovškovi kandidaturi gotovo ne bosta uvrstila v drugi krog omenjena dva. Toda Drnovškova kandidatura ni zanesljiva stvar - sam pa bi jo tako njemu kot LDS-u celo odsvetoval. Če bo bolezen premagal, kar mu iz srca želim (in izražam občudovanje njegovi dosedanji hrabrosti in uspešnosti na tej poti), ga potrebujemo na mestu predsednika vlade desetkrat bolj kot na mestu predsednika republike. Je res trenutni položaj idealen za to, da se prav sedaj izvede boleča zamenjava na vrhu vlade in LDS, češ da bo kasneje samo še težje? Sam mislim prav nasprotno: vsaj še nekajletno zorenje pod vodstvom izkušenega Drnovška bi vsem mlajšim pretendentom na nasledstvo nedvomno samo koristilo. In to ne glede na to, kakšen bo položaj čez dve leti, ob parlamentarnih volitvah: gospodarski kolaps po Janša-Bajukovih prognozah, normalno nadaljevanje "zgodbe o uspehu" po Drnovšek-Ropovih ali nekaj vmes. Z Drnovškom na čelu vlade bi LDS tudi v primeru resnejših gospodarskih težav naslednje volitve zelo verjetno še vedno lahko dobila - brez njega pa tudi pri manj hudih gospodarskih težavah kaj lahko ne več. Drnovšek (kljub blamažam z letalom, Vatikanom in še čim) namreč še vedno uživa zasluženi sloves pragmatika, ki ve, kako se problemi rešujejo, in ki ne izgublja živcev - in v krizi ljudje raje dajo glas prav takemu. Če bodo takrat morali izbirati med LDS-ovimi "mladci", morda še med seboj sprtimi ali postrani se gledajočimi, in prav tako nezanesljivimi in med samo sprtimi desničarji, utegne kar precej volilcev reči: ah, velike razlike med njimi zdaj tako več ni - zamenjava vodilnih garnitur je pa na deset ali petnajst let že skrajna nujnost, drugače se tisti na oblasti preveč pokvarijo, pa katerikoli že so.

Še en načelen razlog v prid Arharjevi kandidaturi. Funkcija ni politično vplivna - in Arhar jo bo lažje vzdržal v teh ustavno določenih okvirih kot doslej Kučan, pa tudi kot Drnovšek. Pri slednjem bi se morda utegnila pojaviti nevarnost, da bi glede na njegove mednarodne izkušnje in sposobnosti on kot predsednik republike povsem zasenčil zunanjega ministra, kar bi bilo spet lahko resna sistemska motnja za avtoriteto vlade in za "ustavnokonformno" delovanje parlamentarnega sistema vladavine. Bivši guvernerji narodnih bank so se že v vrsti evropskih držav izkazali kot izvrstni predsedniki republik - in Arharjeve osebne lastnosti in izkušnje, zlasti tudi sposobnost distanciranja od dnevne politike, se mi zdijo odlično jamstvo prav za tisto, kar je bistvo funkcije predsednika republike, za nepristransko moderiranje v morebitnih konfliktih ali napetostih med tremi vejami oblasti. Če jih ni, v bistvu nima kaj delati - samo za to ga namreč v parlamentarnih demokracijah v bistvu imamo: da bo tam s svojo umirjeno in nepristransko besedo v trenutku, ko jo bomo potrebovali. Če je ne bomo, pa še bolje za nas. Kučan pod silnim pritiskom ljudskega in medijskega nerazumevanja njegove funkcije (čemur pa se tudi sam ni kaj dosti upiral, če se blago izrazim), pa gotovo tudi zaradi "podedovanih" osebnih in političnih vezi funkcije predsednika republike ni zmogel izoblikovati (zlasti v ljudski zavesti) čisto tako, kot bi bilo to za parlamentarno republiko najbolje. Tudi Drnovškov položaj v tem pogledu ne bi bil idealen, čeprav drugačen od Kučanovega. Arharjev položaj - položaj bivšega guvernerja narodne banke in strankarsko neaktivnega človeka - pa je v tem pogledu gotovo idealen. Da je nazorsko desno-konzervativno usmerjen, pa bi po dvanajstletnem Kučanovem in desetletnem Drnovškovem "vladanju" Arharju moralo prinesti samo še dodatne točke. Tudi v očeh razumnih levih politikov in volilcev, ne le desnih.