“Levi” birokrati in socialna vprašanja

Spadam že v starejšo generacijo, ki se ob aroganci in vzvišenosti današnjih politikov in birokratov včasih - ne pozabljajoč seveda na absurde, aroganco in tudi grozovitosti prejšnjega režima - z nostalgijo spomni tudi na kaj bolj prijetnega, recimo na to, da so se vsaj mali in srednji birokrati takrat vendarle vsaj malo ustrašili, če jim je človek zagrozil: “Vas bom dal pa v časopis!”

Danes imamo demokracijo. Ta naj bi na vsakih nekaj mandatov pripeljala do zamenjave tistih na oblasti in s tem do brzdanja njihovih apetitov in arogance - toda pri nas (na državni ravni) iz mnogih razlogov, tudi zaradi šibkosti in politične nedozorelosti zmerne desnice, ta mehanizem še ne deluje. V Ljubljani se je podemosovska desnica obdržala na oblasti mnogo dlje kot na državni ravni. Župansko mesto je sicer izgubila že pred osmimi leti, večino v mestnem svetu pa šele pred štirimi leti. Kaj bo na letošnjih mestnih volitvah, seveda še nihče ne ve.

Ampak ne državni ne mestni birokrati se za grožnjo “Vas bomo pa dali v časopis!” danes, v demokraciji, ne zmenijo več kaj dosti. Medijev se zelo bojijo politiki, zlasti vodilni, in politične stranke - vsi ti so do medijev tako servilni, da včasih celo na očitne medijske nesramnosti in laži sploh ne odgovarjajo, samo da se ne bi zamerili novinarjem, ki jim lahko hitro uničijo kariero. Ampak le na najvišje vrhove letijo ostre in res nevarne medijske strele (včasih seveda tudi zgrešene, a če kdo proti temu vendarle protestira, kot npr. zadnjič Mile Šetinc proti skrajno nekorektnemu osiranju - ne kritiziranju, ampak osiranju - ministra Ropa v Sobotni prilogi Dela, tudi Častno razsodišče DNS pozabi na novinarsko čast in kodeks ter da prednost novinarski kolegialnosti) - nižjim in srednjim birokratom pa se pred mediji ni bati praktično ničesar. Saj sem in tja že kaj objavijo tudi na njihov račun, a to je le nujni obolus, bolj za vzdrževanje videza kritičnosti tudi do teh ravni državno-občinskega delovanja - resnega in učinkovitega, koncentriranega medijskega napada na tem področju že dolgo ne pomnim. Psi lajajo - karavana gre dalje.

Morda so gornje vrstice preveč enostransko napisane, do kakšnega posameznega medija morda tudi krivične - a spravil sem jih na papir, ko so mi preplavile glavo po nekajmesečnem dokaj intenzivnem ukvarjanju - poleg vsega drugega - še s polemiko v Nedeljskem dnevniku zoper ljubljanske mestne birokrate na področju gradnje in razdeljevanje t. i. neprofitnih stanovanj. Tam so si privoščili nekaj tako neznansko neumnega (recimo, grobo napako iz nesposobnosti), da sem bil v svoji naivnosti prepričan, da jih bo že moja vključitev v polemiko (kjer so dotlej z levo roko arogantno zavračali kritike neposredno prizadetih) vendarle streznila in pripravila do priznanja očitne zmote. Kakšna zmota (namreč moja): od marca, ko se je to začelo, do danes smo “napredovali” le toliko, da sem bil prisiljen prizadetim napisati pobudo na ustavno sodišče, naj ono razveljavi smešni in očitno protiustavni ter nezakoniti “kriterij” plačila lastne udeležbe (v vrednosti 10 % “neprofitnega” stanovanja) kot pogoja, da lahko za tako stanovanje uspešno konkuriraš in ga dobiš. Država je z nekim pravilnikom za to konkuriranje predpisala normalne (socialne) kriterije, po katerih naj bi imeli prednost glede na svoje stanovanjske razmere najpotrebnejši (če so socialno sposobni vsaj plačevanja neprofitne najemnine - tisti še šibkejši namreč konkurirajo v nižji kategoriji, za t. i. socialna stanovanja) - Ljubljana pa je tu predpisala dodatne kriterije, kot odločilnega med njimi pa “kriterij” lastne udeležbe. Večji absurd si je na področju tovrstnih direktnih in indirektnih socialnih pomoči težko že zamisliti - izvesti ga pa pri zdravi pameti tudi v vsaki tranzicijski državi najbrž ne bi bilo možno, morda le pri nas: status upravičenca do nekakšne socialne pomoči, v tem primeru do stanovanja z neprofitno najemnino, si v Ljubljani lahko dobesedno kupiš s tem, da plačaš zahtevano (formalno zgolj “ponujeno”) lastno udeležbo! Za plačevanje profitne najemnine si po priznanih kriterijih socialno prešibak - ampak da boš lahko dobil to socialno ugodnost ali olajšavo, moraš pa hkrati pri banki (ali pri sorodnikih) dobiti posojilo, da boš lahko takoj vplačal zajeten znesek denarja (10 % vrednosti stanovanja, seveda prave vrednosti, ne morda “Jazbinškove”).

Pa to še ni vse. Da so na ta način denar, ki jim ga je zmanjkalo za “zapretje finančne konstrukcije” za izgradnjo teh stanovanj, kot se v birokratskem jeziku temu reče, lahko potegnili iz žepov upravičencev do te oblike socialne pomoči, so morali narediti še nekaj, kar sem zgoraj, v uvodu, označil kot neznansko neumnost ali “recimo, grobo napako iz nesposobnosti”. Državni pravilnik (s socialnimi kriteriji) jim je namreč dovoljeval, da dodajo še lastne, “lokalne” kriterije v višini 20 % točk po državnem pravilniku. Ker je po državnem pravilniku dosegljivih nekaj nad 500 točk, bi torej smeli dodati le za okrog 100 točk “lokalnih” kriterijev - dodali pa so jih za 220 točk, od česar je kar 150 točk znašala “lastna udeležba”. In že od marca se - navidezno povsem resno - izgovarjajo na to, da so to naredili zato, ker v pravilniku ni pisalo “20 % DOSEGLJIVIH točk”, ampak “20 % vseh točk v obrazcu”. In ker je v obrazcu pisalo npr., da po enem od kriterijev lahko dobiš 10, 20 ali 30 točk, največ torej 30 točk, so naši birokratski geniji seštevali takole: 10 + 20 + 30 = 60 točk! In tako so namesto seštevka 545 točk dobili seštevek 1155 točk, 20 % od tega pa znese 231 - in s tem smešnim “kvazi-matematičnim trikom”, kot sem to že večkrat imenoval, so si “omogočili” vključitev 150 točk za lastno udeležbo.

V časopisni polemiki sem zaradi vsega tega že večkrat zahteval odstavitev direktorice mestnega sklada, ki to neumnost brani (čeprav so jo zakuhali že njeni predhodniki), čisto na koncu pa sem v posebnem pismu županji in mestnim svetnikom to svojo kritiko delno nekoliko ublažil, ker napake ni zagrešila čisto sama, in predvsem zato, ker je baje vsaj za “lastno udeležbo” imela tudi vsaj tiho podporo ministrstva za okolje in prostor, torej izdajatelja prej omenjenega državnega pravilnika. Na tej točki pa se zgodba vrača na tisto, s čimer sem današnjo kolumno začel - na neodmevnost medijskih kritik, kadar ne gre za razvpite afere.

Že 27. julija 1998 je bil namreč v Mladini prav o tem problemu objavljen članek Urše Matos pod naslovom “Kupite si vrstni red”. Že naslov pove, da je novinarka Mladine že takrat ugotovila praktično vse, s čimer se jaz letos mučim že mesece. In še več. Državni sekretar na tistem ministrstvu ji je že takrat izjavil, da “ljubljanska rešitev” nima nobene zakonske podlage in da “lastna udeležba” nima v najemnem razmerju kaj iskati. Za škandal so torej na ministrstvu vedeli, Mladina je to objavila - zgodilo pa se vse do danes ni nič. V taki pravni “štali”, kot se menda danes reče (Avgijev hlev?), živimo.