Klima in druge neznosnosti

Kar pušča za seboj odločitev o nepričakovani avgustovski selitvi primera Petek iz Slovenj Gradca v Maribor, je predvsem zavest o njegovi zavoženosti. Ničesar, kar ne bi bilo obsojeno na neuspeh, ne bi centralne avtoritete v Ljubljani zlepa prepuščale provinci; še najmanj primer, ki je s svojo surovostjo po eni in ignoranco oblasti po drugi strani pritegnil pozornost mednarodne javnosti.

Če je generalna državna tožilka Zdenka Cerar zares hotela napraviti kaj, v čemer ne bi mogli prepoznati samo še enega od načinov bivanja nerešenih primerov, bi danes napad na Mira Petka namesto slovenjgraške policije preiskovala posebna skupina, ki se ne bi sramovala tiste strokovne pomoči drugih držav in organizacij, o kateri je na junijski predstavitvi poročila o poteku preiskave v Bruslju govoril izvedenec Mednarodne zveze novinarjev Alexander Sami. Namesto tega je po poldrugem letu uspešnega preiskovanja, ki so mu poleg policijskega "dihanja za ovratnik" dajali karnevalsko težo zlasti komunikacijski zapleti in drugi poskusi diskreditacije žrtve, primer, v katerem so zapopadene vse cenzorske prakse našega časa, po neki sistemski logiki preselila v Maribor; v tisto mesto torej, v katerem je dr. Alojz Križman v času svojega županovanja prepoznal središče kriminala. Če je ta logika res sistemska, je zavoženi primer Petek samo simptom nečesa generalno zavoženega.

S čim je generalna državna tožilka opremila svojo tokratno odločitev, za katero po njenem nenehnem zatrjevanju do letošnjega avgusta niso obstajali nikakršni zakonski, kaj šele strokovni razlogi? Če smo njeno javno nastopanje prav razumeli, se v tem času niso spremenili niti zakoni niti stroka, je pa doslej nemogoče postalo mogoče zaradi "klime", ki naj bi postala v Slovenj Gradcu tako neznosna, da tamkajšnji tožilci ne morejo več "uspešno, objektivno in intenzivno" opravljati svojega nehvaležnega dela. Neprijetno konkretno dejstvo, da je generalna državna tožilka potrebovala poldrugo leto časa za to, da se je dokopala do modrosti, o kateri so po vseh koroških strehah čivkali vrabci že pred dobrim letom, v teh krajih seveda ne more biti razlog za refleksijo, kaj šele avtorefleksijo. Prej narobe: opozorila mnogih, da majhno, čedalje bolj betajnovsko strukturirano koroško zakotje pri preiskavi svojega velikega zločina nujno potrebuje pomoč od zunaj, je Zdenka Cerar brez posebnih zakonskih in strokovnih težav prevedla v vir vsega zla, ki se je zgrnilo nad slovenjgraške tožilce. Pri tem čudaškem prevodu je nemarno spregledala srhljivo dejstvo, da natančna poročila o tem, da so slovenjgraški policisti in tožilci, ki preiskujejo primer Petek, izpostavljeni posebnim pritiskom in grožnjam, že obstajajo. Alexander Sami denimo v svojem poročilu piše, da mu je direktor slovenjgraške policijske postaje priznal, da je že več sorodnikov policistov in tožilcev na Koroškem, ki delajo v tovarnah koroških podjetnikov, brez razloga izgubilo službo in da domnevajo, da je vzrok za to "sorodstvo z uslužbenci organov pregona".

Domišljali smo si, da bi v demokratični pravni državi taka domneva morala biti znak za splošni preplah. Ampak služb je na Koroškem malo, sorodnikov pa veliko in po neki znani sistemski logiki je nazadnje postala edini sovražnik "organov pregona" - javnost. Ne morda kriminalci. Vplivni osumljenci. Podjetniki, ki lahko sorodnike mečejo iz služb. Bogataši, ki po besedah Gregorja Golobiča sedijo na kupih denarja in si domišljajo, da so nad zakonom. Zdenka Cerar je raje s prstom pokazala na javnost in medije. To si velja zapomniti. Ne samo zato, ker je ob razbitem novinarju tovrstno razkošje bodlo v oči, ampak tudi zato, ker najvidnejši predstavniki oblasti svojega prezira do javnega razmišljanja zdaj sploh ne skrivajo več. Morda je prve čarobne besede na tem polju izrekel prav premier Janez Drnovšek, ko je številne kritike vlade, ki si je omislila nakup najdražjega letala, odpravil tako, da je novinarstvo zreduciral na mrhovinarstvo. Po tej despotski domislici seveda ni več nihče v resnici pričakoval, da se mu bo zdelo vredno odgovoriti predsedniku Društva slovenskih novinarjev, ki ga je ob najnovejših Glogovškovih prispevkih k teoriji in praksi slovenskega novinarstva spraševal, kako lahko zaseda tako visok položaj v državi človek, ki s svojimi idejami pomeni nevarnost za demokracijo.

V tem kontekstu je selitev primera Petek v Maribor logična. Klima bo tu, kjer celo univerzitetne oblasti prepovedujejo svojim profesorjem javno govoriti in pisati, nadvse ugodna.