Kučan in druge institucije

Če nič drugega, je prvi resni politični spopad za uvedbo institucije bivšega predsednika države vreden pozornosti vsaj zato, ker so se skozenj prvič po dobrem desetletju zamolčevanj, sprenevedanj in zanikaj v slovensko politično retoriko vrnili "bivši". Noben film, ki se je vrtel na sicer burnem političnem prizorišču, skoz in skoz preobteženem z infantilnimi rivalstvi, podlimi sumničenji in pritlehnimi manipulacijami, se ni nikoli zavrtel okoli vrste človeških vprašanj, ki so si jih takole, pri sebi, postavljali mnogi: denimo o socialno-psihološkem mehanizmu, po katerem so najbolj zadrti komunisti čez noč brez posebnih težav postali najbolj zadrti antikomunisti. Ali o učnem receptu, po katerem so profesorji samoupravne ekonomije čez počitnice zapopadli vse skrivnosti tržne ekonomije. Da o svetopisemskem čudežu, po katerem so najbolj zagrizeni varuhi socializma in družbene lastnine postali najbrutalnejši akterji kapitalizma, sploh ne govorim: na njem sloni Drnovškova zgodba o uspehu.

Status bivših je v tej državi definitivno postal bivši status. Če se je o njem že govorilo, se je govorilo zgolj po nemarnem, brez sleherne refleksije. Dokler ni "realno" samo spregovorilo skozi sporni zakon. In najbrž ni nobeno posebno presenečenje, da je polje, s katerega je spregovorilo, polje bivših. Kar tovrstno prepoznavo omogoča, je jasno izražena potreba po dosmrtnih privilegijih. To, da sta v njeni institucionalizaciji odčitala prekršek zoper demokratično igro menjave tudi običajna ženska in moški, ki se za politiko ne brigata kaj dosti, je morda relevantna opomba za tise, ki so že začeli verjeti, da so mehanizmi kolektivnega pozabljanja in pohabljanja učinkovito opravili svoje tranzicijsko delo. Če smo namreč ustavo in zakone te države prav razumeli, potem iz splošne pravice, po kateri ima vsak državljan pravico voliti in biti voljen, ne moremo brez logičnih zadreg izpeljati posebne pravice, po kateri ima izvoljeni pravico ostati izvoljen do smrti. Tej izpeljavi se upira dialektika prihoda in odhoda.

Kaj je bil zadnji možni argument zagovornikov predsedniškega zakona, ki vsem relevantnim premislekom navkljub vendarle širi prostor za nove privilegije oblasti v imenu bivše oblasti? Rekli so - ne enkrat in ne brez čutno-nazornih poslikav -, da se ne bi spodobilo, da bi predsednik države po koncu mandata pristal na zavodu za zaposlovanje. Če bi s to demagoško bedo poskušal postaviti na noge novo državno institucijo kak barbarogenij, ki mu je malo mar za počutje tisočev, ki v tej prijazni državi prijaznih predsednikov tudi v resnici iščejo delo na zavodu za zaposlovanje, bi se morda lahko samo nasmehnili in razdrli kako žaltavo o aroganci in neodgovornosti vladajočih. Ampak s to lumpenproletarsko floskulo so z vidika bivšega predsednika zares velikodušno zastavljen zakon branili resni politiki iz - recimo - levičarskih vrst, med njimi tudi Desusov izbranec za predsednika dr. Anton Bebler. Kar pri tej obrambi vznemirja, je ta čas spet popularna vulgarno-egalitaristična ideja, da bi se v državi, ki za svoje bivše kar naprej izumlja agenture, direkture in profesure, za katere živ krst ne ve, čemu naj bi rabile, predsednik države pri vseh svojih zvezah in poznanstvih sploh lahko znašel v položaju, ko bi moral iskati delo na zavodu za zaposlovanje. Če ta najnovejša politična domislica ni namenjena predvsem zavajanju množic, v njej razberemo stališče, ki ga zavzema vladajoča gospoda do države, katero - tako trdi sama - uspešno vodi. Pa bi bilo v uspešno vodeni državi mogoče, da bi se brez posebnega zakona človek s tolikerimi izkušnjami, znanji, častmi in zaupanjem, kot ga premore legalno izvoljeni predsednik države, potikal po borzi dela? Ne bi bil to eden od poslednjih možnih alarmov, da je v državi, ki ni sposobna angažirati svojih najžlahtnejših potencialov, nekaj hudo narobe? Kaj potem v taki državi sploh še preostane drugim, manj sposobnim, manj iskanim?

A ne gre samo za stališče do države. Pogubno je in to si velja zapomniti. V politični domislici o predsedniku države na borzi dela odkrivamo tudi vladajočo percepcijo produktivnih množic prebivalstva, ki so navkljub vsem uradnim kazalcem o gospodarski uspešnosti obsojeni na zavod za zaposlovanje. Perverzna je. Ponižujoča. Izključujoča. Samo zato, ker si v tej percepciji tisti smrtniki, ki "so na zavodu", ne zaslužijo nobenega spoštovanja, se gospodi že misel na to, da bi se med njimi lahko znašel kateri od pomembnežev, zdi nevzdržna. Pa niso v resnici nevzdržne predstave, ki jih imajo politični avtorji takih domislic o svojih manj srečnih državljanih?

Če bi bilo po pravici, bi seveda priznali, da institucije bivšega predsednika države sploh ne potrebujemo. Že delokrog aktualnega predsednika države je v sedanji politični arhitekturi skromno odmerjeno. Kaj naj bi v senci te skromnosti počeli še vsi bivši? Sicer pa: mar ni Kučan institucija že sam po sebi?