Plinske maske so ostanek socializma

Zakaj Babslej in zakaj izključno ženske?

Nataša: Bob sledge je bila nekoč izključno moška športna disciplina, ekstremno sankanje. Šele pred kratkim so dovolili nastopati ženskam. Potemtakem sledi, da smo edina ženska skupina v svojem okolju, ki se ukvarja s tako ekstremno glasbo. Poleg tega gre tukaj za besedno igro: bab - babe. Čeprav našemu bendu ne morete reči "evo, babe so prišle", smo vse različne in po svoje ženstvene. Vse ženske, ki so šle skozi Babslej, so želele delati v izključno ženski zasedbi. Preprosto prej najdemo skupni glasbeni jezik z ženskami kot z moškimi. To, da govorimo isti jezik, pa se predvsem pokaže v energiji, ki se rodi na odru, se preoblikuje v brezmejno ljubezen do drugega, ta pa se preliva v publiko.

Očitno pa skupni jezik še ni vse. Vse od leta 1998, odkar obstaja Babslej, se je zasedba velikokrat zamenjala. Alesja je recimo prišla nazadnje. Od ekipe, ki je nastopala na začetku, sta ostali samo dve ženski.

Nataša: Ženske se zelo različno prilagajamo. Tiste, ki se niso mogle vklopiti v našo veliko družino, niso hotele delati na sebi, so pač šle. Veliko pa je tudi začasnih menjav. Recimo, naša kitaristka Tatjana Pras je odšla zaradi rojstva otroka, nato se je vrnila in zdaj opazujemo, kako se vse bolj razkriva kot glasbenica. Drugače pa je naša zasedba zanimiva mešanica samoukov s ceste in glasbenic z akademsko izobrazbo.

Koliko mamic pa je v skupini?

Nataša: Trenutno sta dve mamici, ki igrata, še dve sta na porodniškem dopustu. Enkrat so bili otroci tudi na koncertu, ampak to je zelo težko, še posebej zato, ker so naši otroci majhni.

Jih je veliko skupino zapustilo zaradi družinskih obveznosti?

Nataša: Ne. Manj kot polovica naših nekdanjih in sedanjih glasbenic je poročenih, in moram reči, da nimajo težav z domačimi. Imajo čudovite družine, ki jim stojijo ob strani. Zame osebno družina ni najpomembnejša stvar - to ni prostor, kjer bi se lahko uresničila. Menim pa, da je človek, dokler ima energijo, ki jo lahko prenaša na druge, dolžan ustvarjati. Predvsem če lahko z delom osrečuješ ljudi tako ali drugače. Jaz še nisem opravila svojega, toda ne izključujem, da bo napočil trenutek, ko bo družina pomembna tudi zame. Nasploh pa, če je v ženski moč, lahko srečno živi sama.

Alesja: Pijana ženska ni več gospodarica svoje pičke - to je sveža anekdota iz naših vrst.

In koliko alkohola se preliva med vašim delom?

Alesja: Pitja ni nič več in nič manj kot v navadnem življenju. Poleg tega smo si različne tudi v tem. V kakšni se pretaka več, v drugi manj.

Očitek enega od ruskih kritikov je, da je vaše početje kabaretna predstava - kakovostna zafrkancija, ni pa prava glasba z globokim učinkom ...

Nataša: Na začetku je bila dejansko ena sama zajebancija. Odločile smo se, da bomo zapele nekaj, česar drugi ne morejo. Vzele smo stara ruska besedila iz 19. stoletja - ruske korenine zmešale z rockom in pankom ter sezule čevlje. Zato ker je tako bolj udobno, ker smo bližje zemeljski energiji, smo to tradicijo tudi ohranile. Z večjim številom besedil v stari ruščini se je duh slovanskih pesem vse globlje zasidral v nas in smo začele po malem in po tihem same pisati tekste. Naš glasbeni besednjak se je občutno razširil, tudi naš odnos do dela se je spremenil. Vendar se še zmeraj ne potegujemo za titule pravih glasbenic. Delamo to, čemur bi lahko rekli način dojemanja življenja skozi glasbo.

Mogoče pa so kostumi krivi, da vas ne jemljejo resno. Vas je kaj zeblo, medtem ko ste nastopale v moškem vojaškem perilu in z očali plinskih mask?

Nataša: Na koncertih je vedno vroče. Poleg tega morajo biti naši kostumi predvsem udobni in šele potem atraktivni. Tako smo nekoč nastopile v staromodnih čepicah za plavanje, v katerih pa je bilo povsem nemogoče delati in smo jih opustile.

So kostumi delo stilista ali lastna improvizacija?

Nataša: S kostumografinjo smo začele vzpostavljati stik šele zdaj. Sicer pa smo navdih dobile zmeraj sproti. Recimo stare moške spodnjice in majice, kakršne so nosili naši dedki, smo našle na podstrešju moskovskega prijatelja. Kapice smo kupile pri ženski, ki jih je sama delala in prodajala na cesti v enem od mest, kjer smo imele predstavo. Živobarvni različni klobučki in kapice v kombinaciji z belimi oblekami so imeli svoj učinek.

Alesja: Toda kostumografinja ustvari kostum, ne pa imidža. Slednjega bomo tudi v prihodnjem določale me.

Kje ste dobile očala plinskih mask?

Nataša: Plinske maske so neločljivi del vsakega sovjetskega gospodinjstva, ki se hoče obvarovati pred kemičnim napadom sovražnika! Skratka, ostanki socializma, iz katerih smo izrezale očala in jih uporabljale na odru.

Videospot, ki vas je zaznamoval, je posnet po motivih več kot trideset let starega ruskega filma

Nataša: To, da je ženska zelo močno bitje. Ali kot v ruski pesmi, ki govori o tem, da ruska ženska lahko zaustavi pobesnelega konja, gre v gorečo hišo: Konja na skaku ostanovit, v gorjaščuju izbu vojdet. Da veliko zmore, da si zasluži spoštovanje.

Alesja: Menda tudi pokazati sodobni ženski, kakšna je lahko, ko to od nje zahtevajo razmerja, kakršna je vojna. Da se spomnijo in pomislijo na to, da so lahko enakopravne moškim.

Je to feminizem po rusko?

Nataša: Kanček feminizma je v vsaki ženski. Toda me se ne štejemo za feministke, čeprav je okrog naše skupine ogromno feministk, lezbijk, istospolno usmerjenih moških - vse jih imamo rade takšne, kakršni so.

Socializem je vztrajal pri spolni enakosti. Razlika v spolih je bila zatrta predvsem na simbolni ravni: v umetnosti ni bilo več meščanske nežne ženske, ampak je bila to delavka z mišičastimi rokami in postavo, ki je bila enaka moški. Kakšna pa je sodobna, postsocialistična Rusinja?

Nataša: Naša ženska je utrujena od boja za obstoj, ki so ga povzročile nenehne spremembe v družbi. Ponekod je zlomljena, toda večinoma je to borka za pravico. Lepo bi bilo, če bi bila nekoliko nežnejša. Zato je verjetno treba več ljubezni nasprotnega spola. Ampak to so sanje. Moj kanček feminizma je prepričanje, da so moški večji egoisti od žensk.

Alesja: V bistvu se ni dosti spremenila od socialistične ženske, ker še ni minilo dovolj časa. Ženska v umetnosti pa mora biti že v predpostavki podobna moškemu. Umetnost je pač taaaaka stvar ...

Kaj pa oboževalci?

Nataša: Imamo jih, oni imajo nas. Imamo moške in ženske. Našo Alesjo je, recimo, na Finskem neko dekle javno uščipnilo v rit. Skratka, vse po ustaljenih pravilih.

Alesja: Dolgčas je. Pridejo, ti povejo, da si dober ... in odidejo.

V ruskih medijih je "ženskost" Babsleja pogosto poudarjena, če že ni prvo, kar o vas povejo z mehkim namigom, da rock in pank nista početje za žensko ... Koliko konkurence pa imate ob takem dojemanju ženskega rocka?

Nataša: Ženskih bendov v Rusiji praktično ni. Lahko jih preštejemo na prste ene roke. Največja težava novih skupin je to, da hitro razpadejo. Ne vem pa, ali je to odvisno od spola članov, saj se moški bendi tudi hitro razidejo. Verjetno o tem odloča Bog.

Alesja: Brez konkurence se po eni strani lahko počutiš zelo fajn. Po drugi strani odnos do "ženske" glasbe zato vedno meji z odnosom do otroka, ki mu dovoliš, da se igračka s čimer koli, samo da ne joka. Zato podobna razglabljanja po tretji strani spodbudijo k temu, da strmiš k večji kakovosti, da se dokazuješ kot resen bend. Skratka, če se ženskost poudarja, je nekaj narobe, saj nihče ne poudarja tega, da je moški bend izključno moški.

Ste verni?

Nataša: Moja vera nima etikete. Torej zase ne morem reči, da sem pravoslavna ali katoličanka. To je neko splošno prepričanje v nekaj dobrega, v neko višjo ljubezen. Zame so preveč verni ljudje nekoliko zmešani. So kot klovni - v dobrem pomenu te besede. Drugače pa smo pri nas v skupini zelo različne, vsaka verjame v svoje.

Alesja: Jaz osebno verjamem v brezdelje.

Se da živeti samo od glasbe?

Nataša: Težko, zelo težko. Tako smo nekoč prispele v Berlin in čakale na našega organizatorja, ki je zamujal več kot uro. Na sebi smo imele kilograme in kilograme opreme in seveda izzvale pozornost javnosti. Končno so do nas prišli policaji in preverili potne liste ter nato zahtevali denar, s katerim naj bi se preživljale v tujini. Nismo imele niti marke ... odpeljali so nas na policijsko postajo, kjer so nas zadržali do nadaljnjega. Toda sedaj se trudimo, da stvari trdno postavimo na noge.

Kaj je trenutno smernica Babsleja, na kakšno raven si želi priti?

Nataša: Gostovale smo že v Nemčiji, toplo smo bile sprejete na Finskem, imele smo koncerte v Franciji. Trenutno nas v glasbi dobesedno nese. Toda oditi je treba ob pravem času. Ko ne bomo več zmožne prenašati ljubezni publiki prek glasbe, se bomo odločile za druge kanale.

Alesja: Uf, smo pač tam, kjer smo. Jutri se lahko zadeva obrne v drugo, popolnoma nepričakovano smer.

Kaj pa preobrati v preteklosti?

Alesja: Preobrat je bil, da je skupina razpadla na dva dela. Zdaj niti ne vemo, ali smo si konkurenca ali ne.

Slišati je bilo, da vam je Lukašenko prepovedal nastop v Belorusiji ...

Nataša: Tja nismo šle zato, ker je bila izredno slaba organizacija. Potem pa so novinarji izmislili finto s prepovedjo, me pa nismo imele časa, da bi se s tem ubadale. Ponavadi se ne oziramo na take stvari.

Kakšno asociacijo imate, ko vam nekdo reče Slovenija?

Nataša: Pravljična dežela - kar ni odvisno od velikosti. Pogovarjale smo se z našimi prijatelji iz Vermecheli orkestra o tem, da jih je Slovenija letos poleti dobro sprejela. Poleg tega smo Slovani, imamo skupne korenine in se bomo razumeli ne glede na jezikovne ovire. Jezik pravzaprav v tem primeru sploh ni pomemben - oči so zrcalo človeka.

Alesja: Mrzlično se začnem spominjati svetovnega zemljevida in na njem poskušam poiskati Jugoslavijo. V bistvu mi sploh ni jasno, kje je.

Ni pa naključje to, da tako Vermecheli kot vi prihajate iz Sankt Peterburga.

Nataša: Peterburčani so zmeraj sloveli po posebnem domačem kulturniškem vzdušju.

Moskva je preveč skomercializirana, preveč napeta. Bojim se celo, da bi nas kot bend požrla. Peterburg pa je ljubeči oče kulturnikov, tisti, ki nas ziba, nam daje posebno vzdušje.

O čem pa boste zapele slovenski publiki na Metelkovi?

Nataša: O življenju. O ljubezni in človeški dobroti.