Apokalipsa in druge humanitarne akcije

Način, na katerega je država stigmatizirala Mileno Močivnik kot slovensko mučiteljico živali številka ena, morda ni apokaliptičen, je pa zagotovo škandalozen. Celo v primeru, ko uradna poročila o obstoju bednih razmer za pasje življenje na posestvu Janine najbolj kontroverzne Slovenke leta držijo, ostaja za pedantno higiensko-politično akcijo, ki jo je v imenu varovanja živali uprizorila država, pečat uradne sramote. Kar daje tej akciji posebno težo, kar jo dela relevantno za razpravo o našem donosu do življenja drugih živih bitij, je vladajoča iluzija, da je oblastem, ki doslej niso uspele vzpostaviti niti enega samega zavetišča za zavržene pse in mačke, mar za pravice živali.

S čim je vrhovna veterinarska uprava opremila svojo "humanitarno intervenco", v kateri so mnogi očividci odčitali znamenja apokalipse? Z razmerami, nevrednimi spodobnega pasjega življenja. Dobro. Toda za zdaj se ni polegla samo splošna bojazen, da bodo promotorji te akcije zanikrne razmere spremenili tako, da bodo pse preprosto pobili, ampak se je do konca izjalovilo tudi pričakovanje, da bodo Mileni Močivnik in njenim sodelavcem pokazali, kaj je dostojno zavetišče in kakšna je resnična skrb za nikogaršnje živali. Humanitarni domet cirkusa, v katerem ni manjkalo krikov, solza in krvi, je bil namreč kratek: segel je do prve opuščene kurje farme. Vsem tistim, ki so v njej prepoznali "rešitev", bi na tej točki seveda lahko začeli dokazovati, da pes ni kura.

Tudi v primeru, ko bi ta razlika postala očitna, ne bi dokazali ničesar, ker bi še vedno imeli opravka z domišljijo, da bi tisto, kar morda ni najboljše za pse, utegnilo biti dobro za kokoši. Kdor je od blizu vsaj malo povohal kako kurjo farmo, ta bo pri razumevanju najnovejše veterinarske humanitarne retorike naletel na hude težave. Ni se namreč mogoče sklicevati na prepoved mučenja živali in molčati o brezdušnih razmerah, v katerih živijo kokoši in druge živali po farmah. Preveč svetohlinsko je kazati na Mileno Močivnik in ne biti plat zvona zaradi mučenja, ki so mu vsakodnevno podvržene živali, ki jih iz vzhoda na zahod in iz zahoda na vzhod prevažajo v klavnice tudi po naših cestah. Koliko lastnikov prenatrpanih in okrvavljenih kamionov je doletela zaslužena kazen? Enega? Dva? Nobenega? Koliko akcij je ta država, ki skuša skozi obračun z Močivnikovo dokazati, da se pridružuje zagovornikom novega svetovnega etosa, ki ne govorijo več samo o človekovih pravicah, temveč o pravicah ljudi in živali, sprožila pri vseh pristojnih mednarodnih institucijah proti takim apokaliptičnim transportom? Kako je svoj odnos do trpinčenja živih bitij demonstrirala proti gorenjskim mučiteljem mačk? Ali po tisti precizno beleženi surovosti še sploh premore legitimiteto za to, da brani pravice živali pred ljudmi, ki morda ne znajo nič drugega kot jih imeti noro radi. Se sistem norm, na katere se je sklicevala, ni sesedel pod težo tiste okrutnosti? Mar ni brezupno početje Milene Močivnik samo narobna stran vladajoče brezbrižnosti, ki nasilje nad živalmi obravnava kot človeško šego? Histerija, ki njeno brezupno početje vseskozi spremlja, je pač simptomatična. Ali s svojo brezkompromisno predanostjo živalim, ki gredo vsem na živce, ne dokazuje za postvarelo zavest očitno neznosne resnice, da starodavne zapovedi Ne ubijaj! ne more razveljaviti obstoj morilcev?

Kar je pri tokratni humanitarni akciji najbolj bodlo v oči, je dejstvo, da se je država prikazovala za najboljšega varuha živali v času, ko se je gospoda na ministrstvu za kmetijstvo odločila, da je treba v imenu varnosti in drugih visokih ciljev človeštva poleg že "načrtovanih" 72 v tem letu odstreliti še dodatnih 34 medvedov. Skupaj torej 106 živali, ki uživajo po evropski konvenciji, katere podpisnik je tudi Slovenija, zaščito države. Nikogar, kaj šele uradnih zagovornikov pravic živali, ki so svoj humanitarni prst uprli v Mileno Močivnik, ni vest o novih državnih pobojih niti najmanj vznemirila. Najboljša žival na Slovenskem je pač mrtva žival. Brez posebnih duševnih pretresov so jo prenesli tudi tisti politiki, ki so še pred leti, ko so Podobnikovi začeli medvede demonizirati, vse skupaj pojasnjevali z visokim računom, ki ga je treba plačevati za obstoj vladne koalicije. Politično rešitev "medvedjega vprašanja" so takrat zlasti eldeesovci videli v prenosu pristojnosti: namesto ministrstva za kmetijstvo naj bi o usodi medvedov odločalo domnevno bolj strpno in življenjsko naravnano ministrstvo za okolje in prostor. Po zadnjih volitvah so na to seveda pozabili: ministrstvo za okolje in prostor se je zagreblo za energetiko, gospodarjenje z medvedom pa je Drnovškova vlada prepustila tistim, ki so se odločili za poboje. Z molkom, ki spremlja tokratni (predvolilni) rekordni odstrel, morda lahko pojasnimo humanitarni hrup, ki ga je zagnala država zaradi svoje skrbi za uboge živali pri Mileni Močivnik. Saj ne, da bi tisto poletno prikazovanje z dalajlamo jemali dobesedno, ampak vsemu navkljub se vsiljuje vprašanje, kako uboge bi živali na Slovenskem šele bile, če se nacionalna gospoda ne bi navduševala nad budistično filozofijo.