Grozljiv državni cinizem

Ko sem avgusta v tej kolumni prvič pisal o desetletnem državnem šikaniranju desettisočev ljudi in o površnih odmevih v medijih ter nikakršnih v politiki, sem dodal: 'In tudi tega molka politike, od leve do desne, mediji sploh ne opazijo, ne registrirajo. Morda zato, ker so tu umazani prav vsi, od leve do desne - čeprav eni bolj, drugi manj.'

No, to ostro oceno sedaj, kolikor se je nanašala tudi na Združeno listo, vzamem nazaj - žal za sedaj samo nasproti Potrču in poslanski skupini ZLSD, zlasti zaradi Potrčevega pogumnega in načelnega nastopa na nedavni seji odbora DZ za notranjo politiko, ko je ta odbor sprejemal stališče do pobude 'Društva izbrisanih' za presojo ustavnosti zakona (ZUSDDD 1999) pred ustavnim sodiščem. Združenolistarski minister Bohinc sicer za dosedanje desetletne nezakonitosti ne nosi odgovornosti, razen za počasno in obotavljivo reagiranje na javna opozorila od februarja letos naprej (s strani Helsinškega monitorja pa že precej prej). Ampak julija je minister vendarle organiziral sestanek, kjer sem lahko - ob pomoči M. Potrča in S. Rakočeviča - z argumenti zavrnil trditve 5-6 vladnih in ministrskih pravnih “strokovnjakov”, da nikakršne spremembe zakona iz leta 1999 niso potrebne (seveda ne, če je bil pa ta zakon in tudi nezakoniti izbris 1992 njihovo maslo!) - in minister je takrat odločil, da je spremembo zakona vendarle treba začeti pripravljati.

Sklepam, da se je seveda takoj nato soočil z močnim odporom aparata (funkcionarjev, odgovornih za desetletno nezakonito delovanje), kajti po dveh mesecih molka je nato nenadoma pozval mene, naj osnutek zakona pripravim kar jaz! To sem naredil v treh dneh - in nato spet čakal mesec dni na reakcijo. Nič. Potem je prišla v Ljubljano delegacija Evropske komisije proti rasizmu in nestrpnosti spraševat tudi o tem - takrat mi je bilo pa dovolj brezplodnega “diskretnega molčanja” o zakulisnem manevriranju in sem jim poleg vsega drugega povedal tudi vse zgoraj opisano. Tako rekoč izdal uradno skrivnost in “zatožil” državo! In potem v posebnem pismu še veleposlaniku EU v Sloveniji gospodu Fuereju. Zamera “naših domačih” je bila seveda huda. Očitno smo jim šele s tem res stopili na žulj. Priznam - in se nič ne kesam. Zadeva je krenila svojo pot tudi zunaj naših meja. V kratkem pride zgodbo posneti britanska TV Channel 4 in potem morda še kdo.

Brez zunanjega pritiska očitno ne bo nič. Ustavno sodišče je sicer naši pobudi dodelilo prioritetni status - in tudi po vsebini si ne znam predstavljati, kako bi pri resni strokovni obravnavi naše zahteve tam ne bile uspešne - toda ignoriranje odločb US za našo vlado ne predstavlja nikakršnega problema. Prav v tej zadevi to povsem neženirano počne že od leta 1999. Le zunanji pritisk jih lahko prisili k spoštovanju zakonitosti in odločb lastnega ustavnega sodišča. Žalostno, ampak tako je.

Dokončno je to postalo jasno po žalostni predstavi, ki se je odigrala 8. novembra na že omenjeni seji odbora DZ za notranjo politiko. Hvala obema poslancema ZLSD, zlasti Miranu Potrču, za pogumen in pošten nastop. “Zmerni” cinizem SLS in SDS niti ne preseneča (“ne dramatizirati”, “zakonodaja ... vzorna in humana”), pozitivno je presenetila poslanka NSi Majda Zupan, ki je edina od preostalih dojela dimenzijo problema (“Tudi sam varuh človekovih pravic v svojem poročilu za leto 2001 opozarja, da je prav izbris ljudi iz registra stalnega prebivalstva huda sistemska kršitev človekovih pravic in obenem tudi šikaniranje; trdi, da so tu odpovedale skoraj vse državne institucije in da desetletja nezaključeni sodni postopki kažejo na nemoč pravne države”) - le pri glasovanju je žal potegnila s cinično (ali brezbrižno?) večino.

Tudi izmikajoči se molk LDS žal ni presenečenje - pač pa žalostno preseneča ekstremni, naravnost neverjetni in strokovno povsem nevzdržni pravni cinizem pravne službe DZ, ki potem politikom omogoča izmikanje odgovornosti in izgovarjanje na “različna pravna mnenja”. Že v Večerovem poročilu objavljeno stališče te službe, da so bili postopki države do izbrisanih ves čas korektni in da so “imeli ustavno podlago”, je naravnost neverjetno, če vemo, da je ustavno sodišče že leta 1999 izrecno zapisalo, da izbris leta 1992 ni imel zakonite podlage in je kategorično zavrnilo nasprotne vladne izgovore. Ponavljati se jih sedaj sicer ne upajo več - taktika je sedaj nova: to ugotovitev US preprosto ignorirajo! Z izjemo ministra Bohinca: on je vsaj to nezakonitost na seji (poleg poslancev ZLSD) edini jasno priznal.

Od mnogih sprenevedanj v omenjenem mnenju pravne službe DZ, na katere bomo natančno odgovorili ustavnemu sodišču, naj tu reagiram samo na tisto najbolj nezaslišano, o kateri je kratko poročal tudi Večer (in kar so vsi drugi mediji zamolčali - razen Dnevnika so pravzaprav zamolčali tudi vse drugo): na trditev, da so možnosti vrnitve nezakonito odvzetega statusa za nazaj “praktično neizvedljive”. V resnici so zapisali še več - da je to tudi “pravno neuresničljivo”. Pravniki v tej službi seveda dobro vedo, da to ni res (nezakonitosti je ne le možno, ampak nujno popraviti tudi za nazaj) - zato so zgoraj citirano stališče spretno “ublažili” v trditev, da je storjeno nemogoče razrešiti z učinkom za nazaj “povsem celovito”. To je seveda še kako res - pet ali deset let životarjenja v brezpravnem statusu (ali v slabšem statusu od nezakonito odvzetega) res tudi nobena odškodnina prizadetim in njihovim družinam ne more “povsem celovito” povrniti. Toda iz te življenjske resnice potegniti sklep, da iz tega razloga potem ni treba z zakonom za nazaj popraviti sploh ničesar, je pa tako grozljiv cinizem, da česa takega v 40 letih ukvarjanja s pravom še nisem doživel (izvzemši ciničen odnos nekaterih do žrtev in posledic zločinskih povojnih pobojev).

Ta, že v obsegu doslej prikazanega neverjetni cinizem pa naraste do sploh nepojmljivih dimenzij, če vzamemo resno (in zakaj ga ne bi?) še prej opisanemu sledeči stavek v mnenju pravne službe DZ. Glasi se: “Zato se postavlja tudi vprašanje, ali je zahtevi za vrnitev statusa za nazaj sploh mogoče zadostiti s splošno normo, razen kolikor imajo pobudniki prvenstveno pred očmi zlasti 'finančno odstranitev posledic teh grobih nezakonitosti' ...”. Potem ko so ti ljudje tri, pet ali deset let “normalnega” življenja zaradi nezakonitega izbrisa že izgubili, seveda nikakršna drugačna odstranitev posledic kot finančna tako in tako ni možna - ta zakon sam bi z vrnitvijo statusa za nazaj seveda dal le pravno podlago za kasnejše odškodnine, ne še direktno odškodnin samih. Pravna služba DZ pa si dovoli zapisati: “to bi bilo sicer možno, toda kaj drugega pa ne, zato vam z zakonom ne bomo dali ničesar”. Če ti ljudje morda v resnici niso taki ciniki, kot izhaja iz citiranih besed, potem se človek seveda vpraša, ali morda niso sposobni razumeti tega, kar napišejo.

Napisali pa so nekaj skrajno ciničnega - in ta cinizem so razen dveh poslancev ZLSD tam podprli prav vsi drugi. Upam, da bo razprava na ustavnem sodišču javna - da se bo ta državni cinizem tam lahko razkril v vsej svoji goloti.