Videz in druge prevare

Poučno: medtem ko so v desnih krogih v Kučanovi predvolilni izbiri predsedniških kandidatov odkrivali prekršek zoper demokratično kulturo, so začeli Drnovškovi zlasti v drugem krogu pošiljati v obtok opozorila, da Barbara Brezigar ni to, kar si sama domišlja, da je: nestrankarska kandidatka namreč. Kučan je svoj volilni glas za Drnovška po prvem krogu argumentiral še z desetonovembrskimi rezultati, ki naj bi pokazali, "kdo uživa največje zaupanje ljudi", Brezigarjeva pa je molk o svojih strankarskih preferencah pojasnjevala z dejstvom, da podpore dveh parlamentarnih strank, Janševih socialdemokratov in Bajukove Nove Slovenije, ni nikoli skrivala, da pa so ji bolj pri srcu podpisi volivcev, s katerimi je uspešno kandidirala. Ampak srce, ki je prosto po Ivanu Cankarju pravičen sodnik, ni prepričalo nobenega od tistih, ki so pedantno v sliki in besedi dokazovali, da videz vara. Pa je v svetu navidezne politike, ki ga čedalje resneje poseljujejo slovenske oblasti, to še sploh zgodba o Barbari Brezigar?

To, da je gospa z nasmeškom, ki traja in traja, iz svojih predvolilnih prikazovanj izključila oba opozicijska šefa, ki sta njeno kandidaturo podprla, nam o namišljeni ali resnični javni podobi Janeza Janše in dr. Andreja Bajuka pove seveda več, kot bi morda želeli izvedeti. Vprašanje pa je, kaj nam ob vseh poklonih, ki si jih je to jesen nedvomno prislužila, pove o njej. To vprašanje sloni na dejstvu, da je aprila 2000 po uspešni združitvi pomladnih strank v Koalicijo Slovenija in odstavitvi Drnovškove vlade vstopila v Bajukovo vlado kot pravosodna ministrica. Magično formulo tega frenetičnega gibanja, ki je z vehemenco, vredno političnega prevrata, ne pa demokratične menjave oblasti, samo še okrepilo splošno ljudsko prepričanje, da je dr. Drnovšek v politiki manjše zlo, je zaokrožala beseda jasnost. Najpogosteje se je k njej zatekal dr. Andrej Bajuk, ki je bil prepričan, da je največji problem od osamosvojitev naprej "ta megla, v kateri ne veš, kam kdo spada in kaj kdo hoče". Če naj bi ta princip slovenske desnice, pod katerim so preminili krščanski demokrati, vzeli zares, potem smo se prisiljeni spopasti s problemi načelnosti tiste politike, ki vseskozi trdi, da ji gre za načela. Je denimo kritika Kučanove predvolilne izbire, s katero je dal jasno vedeti, "kam spada in kaj hoče", načelna? Lahko kot tako prepoznamo predvolilno držo Barbare Brezigar, ki je to, "kam spada" v kompliciranem svetu sivih nians, imenovanem politika, skrivala tako uspešno, da je po mnenju mnogih komentatorjev s svojo dolgočasnostjo in poštirkanostjo dohitela celo premiera Drnovška, za katerega že dolgo vemo, da je kakor voda: brez barve, vonja in okusa torej.

Ampak načela niso tisto, zaradi česar bi si belili glavo kdorkoli v slovenski politiki. Ko so opozarjali na to, da Barbara Brezigar ni nestrankarska kandidatka za predsednico države, so zasledovali bolj pritlehne cilje. Skrajni domet teh opozoril je pač bila njena politična diskvalifikacija. Dejstvo, da po dobrih desetih letih strankarskega življenja še vedno funkcionira politična logika, po kateri zadošča za to, da nekoga v politiki - in ne samo v njej - diskreditiraš, zgolj podatek o njegovi pripadnosti tej ali oni politični stranki, na najhujši možni način opisuje stanje parlamentarne demokracije na Slovenskem. To stanje je seveda škandalozno. Za ta škandal so odgovorna vodstva vseh političnih strank, še zlasti onih na oblasti, ki so svoje že tako borno umevanje politike zožile na urejanje kadrovskih in premoženjskih zadev. Množični pojav nestrankarskih in neodvisnih list na tokratnih lokalnih volitvah, na katerih so ljudje s podjetniškim pedigrejem, politični outsiderji, frajgajsti in hohštaplerji naskakovali oblast bolj uspešno kakor vidni predstavniki strank, je ena od prvih posledic vladajoče prakse, v kateri politike ne vodi skrb za javne interese in skupno dobro, ampak ego političnih liderjev. Prvi komentatorji so v tem pojavu, ki ga je do konca izostril znani koprski podjetnik, prebrali nezaupnico političnim strankam, ki so tako zaposlene s svojimi zakulisnimi boji za oblast, da so se pozabile vprašati, koga še sploh predstavljajo in kaj predstavljajo. Celo v primeru, ko pristanemo na politične teorije mimikrije, po katerih so mnoge neodvisne kandidate lansirale v volilno orbito stranke same zato, da bi se skozi stranska vrata dokopale do večjega deleža oblasti, nam še zmeraj ostanejo tiste podjetne duše, ki ne bi bile podjetne, če ne bi doumele, da politika ni nič drugega kot velik posel, v katerem ti pogledajo čez prste tudi takrat, ko delaš škodo. Te duše ne potrebujejo za razgrnitev svojih mnenj in stališč o domu in svetu niti tistih treh minut, kolikor jih daje na voljo parlamentarcem novi poslovnik. Njim je vse jasno. Njim zadošča za to, da vas povozijo, televizijska minuta. Ne Barbara Brezigar, to je "novi človek" v slovenski politiki. Igro, ki jo je zdaj igrala ona, so preigrali že drugi pred njo; tisti, ki so jo razkrinkali.

Če bi bilo po pravici, bi dr. Janez Drnovšek svojo izjavo, da je Maribor depresivna regija, nemudoma preklical. Edina depresivna regija v Sloveniji, ki regij kot tako ali tako ne priznava, je politika.