Rop dober, čudaštva ostajajo

Začnimo pri začetku: "Rop dober". V čem in zakaj je dober, je lepo pisalo že v prejšnji številki Mladine - verjamem in nimam kaj dodati. Na začetek naslova sem ga dal bolj kot nasprotje naših čudaštev, o katerih sem se že prej namenil pisati, potem je pa pisanje kolumne padlo prav v čas Ropove izvolitve. In nekako nisem mogel mimo njega. In ker čudak res ni, sem ga pač malo pohvalil - zmerjala ga je že naša vrla opozicija tako nezmerno, da je po mojem spet škodilo bolj njej kot njemu.

Sam, ki se na ekonomijo figo spoznam, si iz svoje lastne vednosti upam o Ropovih prvih "predpremierskih" nastopih reči le to, da sem prvič v vseh teh letih samostojne Slovenije z zadovoljstvom poslušal slovenskega vrhunskega politika, ne da bi se, kot doslej, če mi je bil politično blizu, nelagodno počutil ob vsebinskem ali govorniškem "jecljanju", ki mu je prihajalo iz ust, ali pa ob dolgoveznostih, iz katerih je bilo vsebino težko izluščiti, in ne da bi se, če mi je bil politično zoprn, razburjal ob neumnostih, ki jih je klatil. Kakor so jih, vsaj včasih, seveda klatili tudi "moji".

Živo se spominjam, kako sem po kakšnih takih, tako ali drugače klavrnih ali vsaj zelo povprečnih političnih nastopih včasih pritisnil na drug kanal na TV in se spraševal, kdaj bodo tudi naši politiki sposobni govoriti tako sproščeno in vešče kot nemški, francoski, angleški, katerikoli. Ob zadnjih Ropovih nastopih pa sem dočakal prav to: kratki stavki, jasne misli, odločno, brez okolišenja in brez frazarjenja. Seveda se od predsednika vlade pričakuje še marsikaj drugega, kar bodo bolje od mene ocenjevali drugi - ampak to mi je bilo pa všeč. In tudi brez tega res dobrega predsednika vlade skoraj ne more biti.

Sedaj pa k čudaštvom, ki - ob Ropu in vsem drugem, kar bo sedaj novega - ostajajo. Izraz "čudaštva" se mi je priljubil, ko sem ga nekoč prebiral v Ribnikarjevih duhovitih analizah ekonomsko-finančnih čudaštev "konca socializma", pa v Mencingerjevih prav tako. Sam podobna čudaštva skušam razkrivati v naši pravni in politični ureditvi (na ekonomijo se, kot že rečeno, hvalabogu ne spoznam). So pa trdovratna in mnoga kar "ostajajo".

Tri huda so kar v ustavi zapisana - in bodo, kot je videti, tam tudi ostala, saj je raven pravno-politične kulture in izobraženosti naših politikov tako "visoka", da se teh čudaštev premnogi od njih sploh ne zavedajo. Prvo: imenovanje ministrov v parlamentu. Drugo: sodnike imenujejo z glasovanjem poslanci, čeprav na predlog sodnega sveta, torej lahko pri tem na koncu odloča politična presoja, kar je za sodniško neodvisnost lahko smrtno nevarno. Tretje: čudaška ureditev referendumov, ki jih prav vseh 200 držav na svetu (razen Švice) uporablja kvečjemu po načelu, da so zdravila koristna le v majhnih in dobro odmerjenih dozah, mi smo jim pa odprli vrata bolj kot razvita in stabilna Švica, predvsem pa smo kot edini na svetu uvedli neko skrajno čudaško vrsto referenduma, katerega muhe smo delno sicer že spoznali, a še zdaleč ne v celoti - pa nas ni nič izučilo. Ko vlada končno spozna, da je čas za zresnitev in predlaga ukinitev te čudaške vrste referenduma (ostala bi ena "bolj normalna" - pri čemer dveh vrst sploh v nobeni drugi državi nimajo!), opozicija, pozabivši, da ne bo večno opozicija, zavpije "Ukiniti hočejo demokracijo!", vlada se ustraši - in tudi to čudaštvo bo še nadalje ostalo. In nas, kot kaže, vse pogosteje razveseljevalo. Pa sploh ne mislim, da so bile teme vseh doslej razpisanih petih referendumov (trije doslej in dva v kratkem), razen tistega o volilnih sistemih, za referendum neprimerne, kot mislijo mnogi pri nas - ravno nasprotno. Bojim se tistih naslednjih, ko se bodo neodgovorni politiki in drugi avanturisti naučili, kako s tem orodjem ravnati in kaj vse se da z njim zlahka pokvariti in razbiti.

Nekaj manjših "čudaštev" v ustavi le mimogrede omenimo - so tako majhna, da jih skoraj nihče še ne opazi ne, kaj šele, da bi jih poskušal odstraniti. Npr. to, da se pri nas kontrolorju porabe javnega denarja reče računsko sodišče - in so potem vsi prepričani, da je to res sodišče, ki lahko o čemerkoli odloča, in ga potem zmerjajo, ker "ne izvaja ukrepov" - prava ustavnopravna narava tega po vsem svetu znanega organa pa je pri nas malokomu poznana. Ali pa to, da v ustavnem členu o proračunu manjkajo izredna pooblastila za izredne razmere - kaj se sekiraš, saj imamo državo že deset let, pa izrednih razmer še nikoli ni bilo!

V vsakodnevnem političnem življenju potem naletimo še na mnoga druga čudaštva. Najprej na povsem verbalna oziroma izrazoslovna, ko je predsednika republike, kar je na zahodu najimenitnejši in globoko spoštovan naziv, pri nas skoraj greh poimenovati s tem njegovim uradnim nazivom - hkrati pa pri nas (in samo pri nas - v nobenem tujem jeziku ne moreš nikoli prebrati takega čudaškega izraza) ni greh odločbi ustavnega sodišča namesto "ustavnosodna odločba" reči kar "ustavna odločba", kar potem laike zavaja tudi v globoke vsebinske zmote in napačne predstave. Da niti ne ponavljam spet o tem, kako se tujci muzajo (in bolj razgledani prevajalci zardevajo), kadar naši politiki tujcem razkladajo o naši "poziciji in opoziciji", čeprav ves svet pozna le "vlado (ali vladne stranke) in opozicijo" . Vse zaman.

Terminološka čudaštva pa niso edina, gredo tudi globlje, v vsebino odnosov. Ko so po padcu Drnovškove vlade naši vrli novinarji Drnovška smrtno resno spraševali, ali dopušča možnost, da bi Bajuk v svojo vlado vzel tudi kakšne ministre iz vrst LDS, in jim je Drnovšek na to le malo manj resno odgovarjal, sem skoraj padel s stola - mislite, da je to vesoljno neumnost sploh kdo opazil ali komentiral? Zato me sedaj niti ni več hudo presenetilo, ko so novinarji Janšo spraševali, ali bi SDS lahko podprla Ropa - pa je izjavil, da bi ga lahko podprla, če bo ... Tu nenavedeni "vsebinski" pogoj iz tistega odgovora sploh ni važen - važno (oziroma čudaško) je to, da našim novinarjem in politikom sploh pride na misel, da bi opozicijska stranka lahko podprla izvolitev vlade, hkrati pa ostala opozicijska.

In, preskočimo na koncu še na zadnje, pa ne najmanjše čudaštvo v tej državi: na to, da izraziti politik Kocijančič, celo nekdanji predsednik tretje najmočnejše politične stranke v državi, predseduje Svetu RTVS, kjer naj bi sedeli - razen petih predstavnikov parlamenta - sami nepolitiki, reprezentanti civilnodružbenih interesov. Da o čudaški določitvi njegove plače za to funkcijo niti ne govorim, in o njenem še bolj čudaškem "zagovarjanju" še manj. Stvar se mi zdi moralno in pravno neprimerno hujša kot zadeva z Arharjevo plačo, pa je slednjega njegova plača na volitvah pokopala - Kocijančiču je pa prinesla celo še dodatne glasove, ki so mu prej še manjkali, da je bil še enkrat izvoljen. Narobe svet? Ne: v tej čudaški državi pa to res ni nič čudnega.

P.S. In Bavčarjev "izbris" 20.000 ljudi leta 1992, podpiran od vseh naslednjih vlad? Ne spada v to zgodbo. To pa ni bilo čudaško, ampak kriminalno početje.