Slovenija bo šla v Nato za vsak slučaj

Ne le tisti, ki se jih izračuna kot odstotek družbenega bruto proizvoda, temveč dejanski, celotni in dolgoročni. V denarju in mesu. In tega od vlade nikakor ne bomo mogli izvedeti. Na eni strani zato, ker nas bo poskušala prepričati, da se nam Nato "splača" in bo na vse pretege prikrivala to, kar svetovni vrabci že čivkajo, da namreč vse bolj postaja organizacija za porazdeljevanje stroškov, pri katerih morajo nove članice participirati čim več. Na drugi strani pa za to, ker najbrž dejansko ne ve in ne more izračunati, kakšni stroški se bodo pojavili. Raje nam bo preko Natoreklam po TV kazala, kako velike so koristi (denimo 10.000 znanstvenikov v Natoraziskovanju). In vse to kljub dejstveni resnici, da tudi sama smatra, da so bili že stroški prilagajanja preveliki, saj je nedavno poskusila goljufati pri prikazovanju vojaških stroškov, in sicer takrat, ko je vključila v okvir vojaškega proračuna zloglasno vladno (civilno) letalo. Le da nam tega noče na glas povedati, ker je preveč lojalna svoji Natozavezi.

Prejšnji teden smo izvedeli, da se bo milijon prebivalcev ZDA, menda vključno z njihovim predsednikom cepilo proti črnim kozam. Ne glede na dejstvo, da je bolezen že 20 let izkoreninjena in ne glede na dejstvo, da na en milijon cepljenih dva umreta, 15 pa jih resno zboli. Cepiti se bodo morali zaradi domnevne nevarnosti biološkega na pada teroristnov na ZDA. Tudi to bo kolateralna škoda: potencialno dva mrtva in petnajst hudo obolelih. Argumentacija za cepljenje, ki smo jo slišali iz ust ameriškega predsednika, ki bo po ocenah slovenske opozicije po novem končno vrhovni poveljnik, ki mu bo podrejena tudi slovenska vojaška sila, je naslednja: da seveda ni nujno, da bo do biološkega napada zares prišlo, a vendar lahko pride, zato se morajo pripadniki vojske in medicinskega osebja cepiti, ker se ne da predvideti, kaj se bo zgodilo. Argument je karseda podoben kot tisti, ki ga navaja večina zagovornikov vstopa Slovenije v Nato, ko govorijo o (ne)varnosti(h) Slovenije. Trenutno je Slovenija sicer varna, a ne vemo, kdaj ne bo več, torej moramo (za vsak slučaj) vstopiti v Nato.

Za morebitno vojno v Iraku bodo ZDA morale nameniti velika sredstva. Zaenkrat je le nekaj izračunov, koliko bo vojna stala, je pa dejstvo, da so vse dosedanje vojne stale veliko več, kot so predvidevali. Tako tiste, kjer so poskusili naknadno vojaško intervenirati, ker niso predhodno ugotovili, da je potrebno kako drugače ukrepati (primer Jugoslavije, predvsem pa Bosne in Hercegovine, kjer le humanitarna pomoč, ki je najnižji povojni strošek, stane približno 500 $ na prebivalca na leto) kot tudi tiste, kjer so se šli vojaško pustolovstvo in so končali v domači ekonomski in politični katastrofi. Tu se seveda postavi vprašanje smisla vojn in sicer ne le moralnega, temveč tudi ekonomskega. Vendar zadeva sploh ni tako preprosta kot se ponavadi zdi. Namreč kalkul, zaradi katerega se vojna splača ali ne. Iz zdravorazumske in preproste logike bi se nam lahko zdelo, da se vojna ne splača, ker poviša davke, ker država več investira v vojaška sredstva in ker po vojni nastane veliko škode, ki jo je treba popraviti.

Eden od izračunov stroškov vojne proti Iraku, ki ga je ponudil William D. Nordhaus, profesor ekonomije na univerzi Yale in nekdanji predsedniški ekonomski svetovalec, kaže na to, da vojna lahko stane od 121 (za kratko in za ZDA uspešno vojno) do 1.595 milijard dolarjev (za dolgotrajno in za ZDA neuspešno vojno). Direktni stroški vojaškega posredovanja pri tem so le od 50 do 140 milijard (ali manj kot polovice do le ene desetine celotnega zneska). Desetletni dodatni stroški, ki predstavljajo preostali del zneska, pa bi za okupacijo in mirovne sile znašali od 75 do 500 milijard $, za rekonstrukcijo in izgradnjo države od 25 do 100 milijard, za humanitarno pomoč od 1 do 10 milijard, vpliv na naftne trge bi bil v primer kratke vojne pozitiven, v primeru dolge pa bi to predstavljalo 500 milijard stroškov in podobno velja za makroekonomske stroške za desetletno obdobje, ki bi v obeh primerih predstavljali ves ostali del zneska.

A ta kalkul velja le za domnevno čisto matematično ekonomsko situacijo, za katero vemo, da ne obstaja. In narejen je le za primer stroškov, ki bi jih imele ZDA.(Če bi seveda prevzele breme povojne rekonstrukcije, česar niti v primeru Jugoslavije niti v primeru Afganistana niso storile. ZDA namenjajo za celotno mednarodno pomoč letno 15 milijard dolarjev, medtem ko so samo za Afganistansko vojno porabile 13 milijard dolarjev). Povojne stroške tovrstnih vojaških intervencij v resnici še vedno plačujejo ostale države preko različnih mehanimov, neposredno ali posredno. Prav zato se ZDA intervence, ki imajo značaj kratke vojne, kjer se potem hitro umaknejo, splačajo. In hitro se umaknejo v vsakem primeru. Kdo plača ostale stroške? Po prvi vojni v zalivu so jih plačevale zaveznice in seveda fizično prizadeti, ne ZDA. Pri tovrstnih izračunih "stroškov" se po navadi zvečine ne računajo človeška življenja, prav tako pa tudi ne možne druge posledice. Gre za situacije, kjer kalkul odpove in zdi se, kot da se nahajamo pred eno od najbolj nepredvidljivih pustolovščin in hazardiranja po drugi svetovni vojni. Slovenija pa bo šla v Nato za vsak slučaj.