26. 2. 2003 | Mladina 8 |
Nato kot leninistični projekt
Ko postane agument "spreminjaš lahko le, če si notri"
© Tomo Lavrič
Bližanje referenduma o vstopu v NATO že presneto para živce nekaterih politikov in ostalih zagovornikov, tistih prepričanih, še bolj pa tistih, ki morajo ali mislijo, da morajo vstop zagovarjati ex-professo. Ker prav te nasprotniki najbolj motijo. Toda medtem ko so politiki živčni, se nekateri neopredeljeni akademiki (sicem menda neopredeljeni, ampak če bi se morali odločiti,bi glasovali za) umirjajo, približujejo sredini in so se pripravljeni vdati v usodo. Medtem Urad za informiranje pod vodstvom nekdanjega novinarja pridno mobilizira lokalne medije in novinarje za svojo propagandno akcijo.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
26. 2. 2003 | Mladina 8 |
© Tomo Lavrič
Bližanje referenduma o vstopu v NATO že presneto para živce nekaterih politikov in ostalih zagovornikov, tistih prepričanih, še bolj pa tistih, ki morajo ali mislijo, da morajo vstop zagovarjati ex-professo. Ker prav te nasprotniki najbolj motijo. Toda medtem ko so politiki živčni, se nekateri neopredeljeni akademiki (sicem menda neopredeljeni, ampak če bi se morali odločiti,bi glasovali za) umirjajo, približujejo sredini in so se pripravljeni vdati v usodo. Medtem Urad za informiranje pod vodstvom nekdanjega novinarja pridno mobilizira lokalne medije in novinarje za svojo propagandno akcijo.
Eden glavnih, največkrat ponovljenih argumentov za vstop Slovenije v NATO pravi, da "bomo imeli vpliv in besedo samo, če bomo notri". Še več, na nedavni okrogli mizi o "Mednarodnih povezavah Slovenije", ki jo je organizirala Liberalna akademija, je G. Golobič poudaril, da bo Slovenija lahko "druga Belgija" samo in edino, če bo članica NATO (edino tako je lahko zavrnila zaščito Turčije, ki na eni strani zahteva zaščito držav NATO, ker bo od tam vodena vojna, na drugi pa z ZDA trguje za 30 milijard dolarjev za najem oporišč). Ta bleščeči argument je seveda iz arzenala najbolj žlahtne slovenske lacanovske tradicije, varianto pa ste lahko prebrali tudi že v Mladini, ko je S. Žižek v intervjuju zatrdil, da bi bil "vstop Slovenije v NATO dolgoročno... protiameriška gesta". Skratka, lenističen argument, ki pravi: mi gremo v Nato, ampak samo zato, da ga v perspektivi zrušimo od znotraj. Spominja me na davno leto 1988, ko je dotični v takoimenovanem aktivu komunistov in nekomunistov, ki so kritizirali dejanja stranke in grozili z izstopom, trdil, da se iz Zveze komunistov ne sme izstopiti, ker jo je treba rušiti od znotraj. In tudi takrat so se njemu zvesti in ponavadi neopredeljeni akademiki vdali v usodo.
Slovenija gre torej v Nato zato, ker je revolucionarno-leninistično razpoložena (nič "poceni šlepanja") in ker bo s svojimi silnimi napori, ki jih ponavadi vlaga in s svojo veliko iniciativo, ki jo ponavadi ima, menda "od znotraj" spremenila to organizacijo. Ali jo celo na nek način zrušila. Tako kot proletariat prevzame državo, da bi jo na koncu ukinil. Kar precej naporen plan in njegove koristi bo javnosti najbrž težko pojasniti. Še posebej po tem, ko smo lahko videli, kako izsiljevane so celo nevtralne države, kot je denimo Avstrija.
A vendar: zakaj Slovenija pravzaprav rine v NATO? Zakaj je politična elita (predvsem pozicija) prepričana, da se to mora zgoditi in zakaj je pripravljena za to zastaviti celo svoj ugled? Najprej gre za to, da ne premore ocene tega, kaj so - spričo že dalj časa trajajoče situacije - dejanski viri nevarnosti (tako za svet kot za prebivalstvo v Sloveniji). Tovrstne ocene pa nima, ker vztraja pri ciljih, ki si jih je zadala v neki popolnoma drugačni strateški, ekonomski in politični situaciji leta 1991 in ki jim je in jim še vedno (kljub številnim zunanjim in notranjim znakom, da je nekaj hudo narobe) sledi kot fijakerski konj, brez premisleka. tudi zato, ker papagajsko ponavlja stotine majhnih in velikih argumentov in trdi, da je za vključitev v NATO trdo delala. Najbrž res. Tako trdo, da ni imela časa niti misliti.
Večkrat sem že zagovarjala argument, da Slovenija kot majhna država ne sme in ne more staviti na ti. vseobsežno vojaško varnost. (Na to namreč stavijo tisti, ki nam zadnje čase grozijo z znanim stavkom "Če ne gremo v Nato, bo ... denimo 2X ali 3X višji vojaški proračun, ženske v vojsko itd.). Še posebej ne more in ne sme staviti na tovrstno varnost znotraj NATO (Tu veljajo vsi že neštetokrat izrečeni Mencingerjevi argumenti vključno z večjo nevarnostjo terorizma). Nenazadnje je to bilo prav to tisto spoznanje, iz katerega je Slovenija izšla kot nova država: da je vseobsežna vojaška varnost (skupaj z JLA, vojsko, ki bi naj bila njena) ogrožala tukajšnje ljudi in ne zunanjega sovražnika.
Pri problemu, da Slovenija NIMA političnega stališča, ali če naj bom še bolj razumljiva, politične identitete, ki bi omogočala izhodišče za razmišljanje o primernih mednarodnih povezavah, seveda ne gre za nobeno nacionalno identiteto (nacionalna indentiteta lahko obstaja na stoto potenco, a to ne bo pomagalo pri političnem stališču, ki se lahko nastane le v procesu javne demokratičnega razsojanja in ni nič naravnega, esencialnega in vnaprej zagotovljenega). Tudi tu ne gre za nobeno akademsko vprašanje. Sama sem čakala, a ne dočakala, kdaj se bo kateremu od tukajšnjih politikov zgodilo, da bo počil, kot je Joschka Fischer nasproti Rumsfeldu: a kar smo videli, je bila le neskončna potrpežljivost, skrita za obraze, ki so bili skrbno organizirani v nedolžnost. Kdo je odgovoren za tovrstno vztrajanje? Prav gotovo ne le nesrečni minister Rupel...
Politična "identiteta", na kateri lahko gradiš tudi mednarodne povezave, je nekaj, kar nastaja le z upoštevanjem javnosti in skozi javno razpravo (prikrivala se je za besedo nacionalni interes, ki s tem spet nima nič skupnega, ampak služi ideološkemu prikrivanju, in plašnicam, ki so si jih politiki - pozicija in opozicija - nadeli). A očitno se bo resna razprava - če se bo - začela šele v obdobju po razpravi o NATO. Glavne opredelitve modre varnostne politike bi zajemale predvsem opredelitev o tem, ali bo Slovenija socialna država ali ne, kaj bodo njene prioritete spričo globalizacije in kako bo spričo galopirajoče ekonomske globalizacije podprla tudi global governance... (pojem, za katerega še ni primernega prevoda). Poleg tega bi se ukvarjale z vprašanjem ustvarjanja in ohranjanja politične enakosti navznoter, brez oklevanja bi dale pravice manjšinam, ki jih še nimajo... Do sedaj je to lahko bila gesta dobre volje, zdaj pa postaja nuja, vprašanje notranje odgovornosti ni tudi varnosti!!!!! Največje nevarnosti za prebivalce Slovenije so socialne neenakosti, nestrpnost, rasizem, nasilje v privatnem in ignoratna politična elita, ki ne vidi ničesar okoli sebe. To lahko rezultira v kolektivno kazen za celotno prebivalstvo te države.