Ali je vzniknil nov zgodovinski blok?

Združila pa je ljudstva teh dežel v nasprotovanju vojni. V Sloveniji se je že pred tem z natistično propagando političnega razreda vzpostavil ravno nasproten položaj: politična kasta je strnila vrste in posrečilo se ji je, da je razbila ljudstvo ob vprašanju "Nato - da ali ne". Zaradi iraške krize se je pri nas ta položaj samo še ostreje izkristaliziral. Politična kasta je odkrito in brez zadržkov začela govoriti "dvojno": vilenska izjava za ZDA, stališče vlade za domače občinstvo in EU; Tony Blair in najvišji ameriški funkcionarji trdijo, da smo del "mednarodne koalicije voljnih" in da podpiramo nelegitimni napad na Irak - naši domači šefi nam zatrjujejo nasprotno, a tudi izjav britanskih in ameriških voditeljev ne demantirajo tam, kjer so jih izrekli. Gospod Rop zatrjuje, da nismo na nobenem spisku podpornikov, ne poimenskem ne anonimnem - in potem nepričakovano doda, da "Slovenija ne bo sodelovala v oboroženih spopadih". A v oboroženih spopadih, to je, v agresiji, delujejo samo ZDA in Velika Britanija - politično pa jih podpira "mednarodna koalicija voljnih". Z dodatkom, ki ga je bržkone marsikdo preslišal, je predsednik vlade zožil pomen svojih prejšnjih besed - kakor da naj bi pomenile zgolj to, da Slovenija ni članica vojskujoče se koalicije. O politični koaliciji pa lahko ugibamo. Gospod Drnovšek momlja in moralizira, potem pa novinarka povzame: "predsednik je še dodal, da napada ne bi bilo mogoče pravno spodbijati, saj je resolucija varnostnega sveta št. 1441 zadosti široka". To je seveda natančno stališče, s katerim svoj napad utemeljujejo ZDA in Velika Britanija. Če so pro-natovsko propagando poprej zganjali s polovičnimi in prirejenimi informacijami, s predsodki in prikritim rasizmom - so v iraški krizi iznašli novo vrsto govora: dvojni govor, pri katerem hkrati izražajo nasprotujoča si ali celo protislovna stališča. A naslovniki obeh govorov niso isti: eno govorijo za vladarje ali za domnevne vladarje sveta - drugo za domačo javnost. Pri tem tukajšnji politični razred bržkone ni osamljen v svetovnih razsežnostih: petnajst držav naj bi anonimno podpiralo napad. (Brž ko je Tonči Kuzmanić vpeljal izraz "natoholiki", že smo dobili društvo "anonimnih natoholikov"!) Tudi ta vrsta tajne diplomacije je absolutna iznajda v sodobnem svetu. Kaj namreč naj bi pomenila "anonimna politična podpora" - ko pa je politika v modernem smislu po definiciji prostor javnosti in prakticiranje javnih dejavnosti v tem prostoru.

Nemara tukajšnji politični razred v naširšem pomenu ni kakšna posebnost v svetovnih razsežnostih - je pa drastičnost sedanjega tukajšnjega položaja vsekakor precej svojevrstna, zlasti za Evropo. Evropa se je razdelila vzdolž dveh osi: na "novo" in "staro" Evropo, se pravi, na Evropo vlad, ki podpirajo ZDA v njihovi vojni, in Evropo vlad, ki vojni nasprotujejo. Ta ločnica v glavnem ločuje "osrednjo" Evropo, ki se še bojuje za kontinentalni tip evropske države blaginje - in periferno Evropo, kjer divja neoliberalni kapitalizem. Velika Britanija je v tej delitvi evropska periferija, se pravi, evropski "tretji svet". To dokazujejo tudi bolj solidni podatki, kakor pa je zgolj Blairova retorika. Druga os delitve pa je razcep na dežele, kjer ljudstvo protestira proti Bushevi vojni - in na dežele, kjer je ljudstvo tiho in nemara celo podpira to vojno. Dežerle s "tihim ljudstvom" so postkomunistične dežele - z izjemo Hrvaške in Slovenije. Slovenska oblast je Slovenijo potisnila v periferno Evropo vazalov Bushevega režima, ljudstvo Slovenije nas je uvrstilo med dežele z močnimi delavskimi in protikapitalističnimi gibanji. A v Sloveniji ni nikakršnega "delavskega gibanja". Medtem ko so sindikati v Italiji že prvi dan vojne organizirali stavko in so že ves čas vodilna moč protivojnega gibanja - slovenski sindikati molčijo. Kakor so sindikati molčali v času "pridruževanja" EU - čeprav se bo pridružila politična kasta, delavstvo pa bo to pridružitev plačalo. Kakor so molčali v času pronatovske propagande - čeprav se je njihov "socialni partner" Gospodarska zbornica osladno licemersko pridružil politični kasti v natističnem navijanju.

Kdo je torej mobiliziral neodvisno javno mnenje, komu se je vsaj delno posrečilo, da je vpeljal razpravo na spodobni ravni, kdo je branil demokracijo v času najhujše manipulacije v slovenski zgodovini? Občila? Žal le delno - in s časom vse manj, do popolne zatemnitve ne-oblastnih stališč v dneh pred referendumom in zlasti po napadu na Irak. Kakor vselej so tukajšnja občila v glavnem odpovedala v odločilnem trenutku. Vsa čast seveda izjemam, ki jih je vendarle ob vsaki taki priložnosti več in ki se zdaj res niso več omejevale na "večne" alternativke in alternativce.

Organizirano delavstvo je pri nas resda zatrto (tako kakor v vseh postkomunističnih deželah), vendar pa imamo še druge svobodnjaške in protikapitalistične tradicije. Vsako lahko ponazorimo z eno izmed velikih kriz v preteklosti: tradicija osemdesetih (alternativa), sedemdesetih (nova družbena gibanja), tradicija šestdesetih (študentska gibanja), tradicija petdesetih (protistalinizem), tradicija štiridesetih (protifašizem). In seveda tradicija, ki se oblikuje ta čas: ta je bržkone najpomembnejša, saj brez nje ne bi bilo protinatovskega in protivojnega gibanja. Brez te sedanje "tradicije", ki se šele oblikuje, ne bi bilo mogoče povezati vseh teh raznih prvin tukajšnje napredne in svobodnjaške tradicije. Brez sedanjih naprednih in svobodnjaških gibanj civilne družbe (feminizem, YHD, mirovništvo, ekološka gibanja - bržkone jih je še kar nekaj), "post-civilnodružbenih" pobud (UZI) in radikalnih političnih novosti z velikanskim kulturnim in intelektualnim potencialom (AC Molotov), bi bila zdajšnja Slovenija tam, kamor jo silita "frak in talar": v nemi postkomunistični coni novih vazalskih elit in izkoriščanih ter zatiranih ljudstev.

Ne glede na izid referenduma o Natu: vzniknil je nov zgodovinski blok, ki nas je že postavil na enkratno pozicijo v Evropi - in ki prinaša obete za prihodnost brez hlapčevstva, nemara celo brez izkoriščanja?