Cosa Nostra vs. Res Publicae

Seveda je (bilo) v interesu politične elite, da razprava poteka izključno na tem terenu (domnevna "moč argumenta"). Ob tem jih je presenetilo, ko so nasprotniki uspeli izdelati vrsto dobrih argumentov in jih povoziti v javnih razpravah. Sledil je strah in potem agresivna kampanja, ki bi naj, po interprataciji prav te vladajoče elite, predstavljala zmago, oziroma potrditev "prave poti", V prijetnem razgovoru z liberalnimi in nacionalističnimi zagovorniki Nata se zdi izid ne le uspešen (demokratično) in zmagovit (uresničitev panslovenskih sanj), ampak imajo celo veliko zaslugo za zagotavljanje preveč demokratične razprave. Razprav je konec in zdaj lahko gremo domov... V nove projekte! Toda, kot so rekli tisti, ki so v starih časih na dogodke znali gledati nepristransko: Vitrix causa deis placuit, sed via Catoni. Ali: Zmagovita stvar je ugajala bogovom, poražena pa ugaja Catu.

In v tem grmu tiči zajec: ne v sami statistiki! Vendarle smo dobili lekcijo, ki je najbolj pomembno izkustvo iz procesa, v katerem smo sodelovali v zvezi z razpravo o Nato: da je šlo za nek presežek v tem boju in za vprašanje, kdo si ga bo prisvojil, kako ga bo interpretiral in uporabljal kot izhodišče v nadaljnjih političnih bojih. V tem smislu smo na novem izhodišču. Politična elita si je zamešala štrene in si jih še vedno pri odločilnih točkah, saj preprosto ni razumela in ne razume, za kaj sploh gre... Seveda se jim (in tistim ki jim sledijo) to lahko dogaja le znotraj ozkega razmišljanja, ki boje okoli Nata vidijo zgolj kot boje med političnimi opcijami (levo in desno, globalistično in antiglobalistično, evropsko in protievropsko itd

Pri Natu ni šlo za spopad med opcijami, ideologijami, prepričanji itd... Najprej je neizpodbitno dejstvo, da so se NA ENI IN DRUGI STRANI zbrali ideološko desni in levi. Tudi med nasprotniki je bilo mnogo desničarjev, česar prepričani levičarji med nasprotniki seveda ne bi radi videli. Presežek ni bil levi blok, ki bi ga politična elita rada videla celo organiziranega v stranko. Ne, presežek je bil prav v tem, da to ni bil levi ali desni blok, ampak politični blok, blok javnosti proti politični eliti, establishmetu. To se je zgodilo prvič po odcepitvi Slovenije.

Odločilno je, da bistven spopad ni bil boj med političnimi opcijami ampak boj za definicijo, za razumevanje politike same (zgolj stranke ali še kdo?). To je bila bitka za ohranitev ali bolje, za novo vzpostavitev res publicae, ki jo je politični establishment v 10 letih tranzicije gladko zapravil. Velik dosežek kampanje je, da je to postalo očitno, vidno in da so tako teme kot način bojevanja kazale, da je šlo predvsem za boj za definicijo akterjev, prostorov in tem v politiki. Tu se je postavilo vprašanje, kaj v javnost sploh še sodi, če si jo uzurpira politična elita in jo obravnava kot privatno stvar (tudi če si ga razdeli med pozicijo in opozicijo, kar zdaj zahteva Janša).

Pri tem sta se jasno oblikovali dve opciji: prva, ki opredeljuje politiko kot "projekt" ali projekte politične elite, ki je nekakšna "cosa nostra", privatizirana javnost pa sredstvo za izvedbo projektov. To kaže način, kako sta projekt Nato definirala in ljubosumno branila Rupel ali Drnovšek (češ, imamo mandat od leta 1991, MI smo trdo delali na tem, zdaj nam tega fičfiriči že ne bodo vzeli iz rok, od leta 1991 smo se TRUDILI in INVESTIRALI). To kaže delegitimizacija nasprotnikov kot nekompetentnih problematičnih (tudi podpornikov terorizma in nevarnih antiglobalistov (češ KDO pa sploh so ONI, kdo STOJI ZA NJIMI, da jih mediji povohajo?). In potem, ko so mediji nasprotnike vendarle vzeli zares, frontalen napad na medije in novinarje (tudi ONI so del ZAROTE). To kaže način predstavitve Nata kot organizacije, o kateri "ve" objektivno resnico le politična elita ("specialisti", "strokovnjaki"), in ki jo potem plasira prebivalstvu preko urada za informiranje (novinar kot vodja urada!) in presenečenje, ko naletijo na odpor...

Druga opcija, opcija nasprotnikov je zadevo Nata razumela kot RES PUBLICAE v pravem pomenu besede, kot javno stvar, ki je ne more in ne sme nihče privatizirati (nekaj podobnega se je v osemdesetih zgodilo v zvezi s tajnimi vojaškimi dokumenti). Samo zato ker je tu šlo dobesedno za poskus razlastitve politične elite, ki si je poskušala prisvojiti in razdeliti javni prostor, je nastal strah in negotovost, boj je bil oster in pritiski veliki.

V boju proti vključitvi Slovenije v Nato je tako šlo za boj za ohranitev javnega prostora, za politiko, ki ni last strankarskega establishmenta in, konec koncev za ohranitev države kot političnega prostora (ne pa velikega podjetja ali kmetije). V debati o zunanji politiki, ki je postala dobesedno notranja, se je izkazalo, da se državljani in državljanke izjemno dobro zavedajo nevarnosti in problemov odvzema suverenosti (in za to ne rabijo biti posebej "informirani"). Prvič smo bili namreč soočeni s kompletno politično elito, ki več ni odgovorna državljanom, temveč jo zanima "politični projekt", o katerem se je dogovorila z drugimi, ki jim je zdaj odgovorna in za to dobiva drobtinice. In ker več nimajo kontrole nad suverenostjo, so si državljani, ki so politikom zaupali mandat, da jih branijo in zastopajo, to suverenost vzeli nazaj. Rezultat je dejstvo, da imamo opraviti z ANTI-politično elito brez suverene države, ki je v primežu med številnimi suverenimi državljani in tistimi, ki jim je delegirala kompetence in ki jih (ne glede na državljane) izsiljujejo. Ali, kot vpijejo demonstranti: hlapci! Prav zato zmedeni in prav nič avtoritativni obraz premiera Ropa, ki v zadnjih dneh pod pritiskom odgovarja novinarjem in drugim. Ker on sam več ne more, morajo o zunanji politiki razmišljati neposredno suvereni državljani. Žal politična elita ni razumela, da je zgodba o Natu govorila o njih in da so antinatovci pravzaprav poskusili zaščititi tudi njih.

Naj sklenem: rezultati so daljnosežni. Najprej spoznanje, da je treba ohranjati javnost in politični prostor, če hočemo ostati živi. Nato dejstvo, da se je vzpostavila opozicija, ki se bolj ali manj zaveda pomena javnosti za vse nas in se je za njo pripravljena boriti (tudi in predvsem novinarji, ki imajo tako pomembno vlogo), in spoznanje, da antinatovstvo sega daleč čez debato o Natu. Biti proti ni pomenilo le biti proti Natu in proti vojni, ampak tudi biti proti opciji cosa nostra ter na strani politične etike. Prav zato nas tiste, ki smo proti Sloveniji v Natu, ne rabi biti sram, pa tudi malo nas ni. Tisti, ki pravijo da 34 % ni realna številka (češ da se vsi ti ljudje ne bi odločili za eno politično opcijo) imajo prav. Le da ne razumejo, da za 34 % tiči veliko več kot politična opcija: namreč javnost in možnost drugačne politike.