Črni les

Tezo o nemočni državi in pokvarjeni podjetnici, ki ji nihče od pristojnih ne more do živega, so vztrajno, brez predaha, zagovarjali vsi pristojni, ki so odprli afero Črni les. Pri nizanju srhljivih zgodb, ki naj bi nastajale okoli zdaj že proslulega hotela za starejše, so šli tako daleč, da so jih celo resni poročevalci začeli umeščati v kontekst "Agatine dežele". Tukajšnja Agata je namreč pred ne tako davnimi časi gorela na grmadi kot ena zadnjih odkritih čarovnic v Evropi. V kolektivni spomin se je ta dogodek vpisal s tako silovitostjo, da je sredi 80. let v Mariboru dobila status resne pobude ideja, da bi Agati postavili spomenik. Namesto spomenika je potem v Črnem lesu začel rasti hotel Agata, ki se ga je vseskozi držal sloves zgrešene, če že ne preklete investicije. Način, na katerega so oblasti začele svoj javni obračun z novodobno Agato, je s svojimi slepomišenji okrog življenja in smrti, še zlasti z odkritimi namigovanji na posredniško vlogo, ki naj bi jo igrala med svetom živim in svetom mrtvih, seveda koketiral s starimi prekletstvi: ženska naj bi enostavno onemogočila vse, ki bi morali proti njej ukrepati. Ko v zakonih, ki jih je toliko, da jih nihče več ne more izvajati, ni našla nobene luknje več, je pač plačala kazen. Tako je po trditvah resnih ljudi, ki naj bi skrbeli za zakon in red, kar naprej izigravala Zakon. Edino sredstvo, ki je v razmerah, ko grmade niso več v modi, preostalo nemočni državi, je javni linč.

Oprostite, ampak država, katere državna sekretarka si med nastopom na nacionalki lahko privošči to, da zavija z očmi, ko nasprotna stran z dokumenti demistificira njene mistifikacije, pač ni nemočna. Je kvečjemu prostaška. Država, ki v Kopru prav tako pred televizijskimi kamerami vklene in odpelje v zapor župana, ki ni v nobeni etablirani stranki, ni niti pod razno nemočna. Je kvečjemu hohštaplerska. Država, ki v Črncih, v bližini Agatine dežele torej, odkrije, ovadi in obsodi prvega slovenskega terorista, ki da je resno ogrožal življenje ameriškega predsednika Busha, zagotovo ni nemočna. Je kvečjemu despotska.

Zakaj so torej oblasti skozi afero Črni les tako zlahka prodajale tezo o nemočni državi in zakaj celo tu, v provinci, kjer so potrebe po grešnih kozlih velike, ta vrhunska manipulacija ni do konca uspela? Ker v resničnem življenju problem preprosto ni v tem: ko se ljudje soočajo z državo, bolj kakor njeno nemoč zaznavajo zlorabe njene moči. Kar je najprej zbodlo v oči, je družbena pozornost, ki je je bil kar naenkrat deležen Črni les. Če bi količino te pozornosti primerjali z Zbiljskim gajem, ki je naskakoval isto tržno nišo kakor Črni les, bi seveda ugotovili, da so oblasti z avtorji zbiljske goljufije ravnale veliko bolj nežno. Še več: ljudi, ki so opeharili starce in starke za vso njihovo premoženje, so skrivali pred javnostjo, ki jo je s svojo stisko seznanil samo dr. France Vreg. Že iz tega, da se je staremu profesorju zdelo vredno poudariti, da njega že ne bo nihče ustrahoval, se je dalo razbrati, kako pomembna druščina se izpopolnjuje v vladajoči hoji po robu zakona. Zato pa je gospoda tem bolj udarila po Črnem lesu: da tamkajšnja prijazna gospa nima dovoljenja za delo, so tarnali inšpektorji; da delo, za katero nima dovoljenja, opravlja nemarno, so vili roke na ministrstvu; da svoje goste spravlja pod rušo, so mimogrede navrgli na pristojni državni upravi. Kaj pa počne država zdaj, ko je v zvezi s Črnim lesom "vse jasno"? Tiste, ki so jih iz bolnišnic transportirali v Črni les, zdaj vozi nazaj v bolnišnice, od koder jih bodo čez nekaj dni spet poslali v kak črni les. Drugim, ki niso imeli nobene možnosti, da bi dobili prostor v katerem od državnih domov, nemočna država zdaj išče proste postelje: 64 jih je odkrila nemudoma, natanko toliko torej, kolikor je v Črnem lesu gostov. Se je kdo vprašal, kako je ob vsesplošni prostorski stiski, ki vlada po vseh domovih za starejše v Sloveniji, to mogoče? Komu se bo zaradi zdajšnje državne ihte podaljšala čakalna doba, kdo bo tokrat ostal brez?

A ni samo to. Kdor je kdaj od blizu povohal katero od hiš, kamor odpeljejo ljudi potem, ko v bolnišnici naredijo čez nje križ, je imel težave z vladajočim moraliziranjem okrog Črnega lesa. Kot da je tipom na ministrstvu mar, kje umremo in kako umremo. Kot da se v ustanovah, ki so pod nadzorom države, ne dogaja nič, kar bi lahko poglabljalo prostor za naše dvome, strahove, slabo vest. Zaradi vsega, kar je mogoče videti in slišati tu, je lahko dobila krila domišljija o tem, kaj se šele dogaja tam. Dejstvo, da bi mnogi bolni radi zapustili vse svoje premoženje prvi sestri, ki je z njimi prijazna in ji zaupajo, pove veliko ne samo o razmerah, ki vladajo v tem svetu, ampak tudi o človeku, njegovi stiski in njegovi samoti v taki ustanovi. O tem, kaj je na koncu pomembno: beseda, dotik, bližina drugega.

Preden sploh kaj rečemo proti Črnemu lesu, se spomnimo, da lahko pridejo tja samo tisti, ki imajo dovolj denarja. In medtem, ko je oblast začela skrbeti njihova varnost, smo ugotavljali, da onim, ki nimajo nič, preostane samo zapuščen yugo 55 v kakem gozdu. Če bodo v tej nemočni državi imeli več sreče kot pokojna Andrejka B. v Mariji Reki, jih vaški frajerji morda ne bodo odkrili in zvezane ob drevo žive zažgali.