Kolački za Teo

Ni kaj, tempo je res divji: nismo še dobro prebavili ideje, zaradi katere zapira vrata Tobačna tovarna v Ljubljani, že se ji je pridružil krški Vipap. Zahvala za to, da v tem tednu nismo prestregli še nobene podobne dobre novice, gre menda volilnemu letu. Tudi številke so dramatične: v prvem primeru ostaja brez dela 260 delavcev in delavk, v drugem pa 320. Če bo šlo tako naprej, bomo v prihodnjih dveh letih, ko nam predstoji nova tranzicija, čisto zares prilezli do novih 40.000 brezposelnih.

To, da ta številka nikogar v državi ni posebej vznemirila, bi utegnilo pomeniti, da ne gre za pretiravanja, ampak za kruto resničnost. Resnični problemi resničnih ljudi, ki morajo s svojim vsakdanjim delom skrbeti zase in za svoje družine, v teh krajih pač ne morejo postati predmet politične debate. Človek, ta nehvaležni predmet izbrisa, je nekje sredi vseh naših tranzicijskih zmag iz slovenske politične retorike tako ali tako izginil. Če se že kdaj kje prikaže, se prikaže izključno kot "umazana židovska pojavnost": kot jugošpekulant, ki bi rad zdaj skozi vprašanje izbrisanih ekonomsko uničil slovenski narod; kot musliman, ki bi rad skozi vprašanje džamije v Ljubljani vzpostavil teroristični center; kot bolnik, ki bi rad skozi vse svoje bolniške uničil zdravstveno blagajno; kot mizerno plačan industrijski delavec, ki bi rad s svojimi zahtevami po višji plači uničil uspešno slovensko gospodarstvo. Kar ta pritlehna produkcija idej o človeku kot sovražniku vsakega sistema omogoča misliti, čemur daje obliko, je ideologija vsesplošnega bankrota. Mračni predmet njenega poželenja ni le človek kot nepopolno in ranljivo družbeno bitje, kajti v svojem neoviranem napredovanju skuša pohoditi tudi vse tisto, kar to ranljivost potrjuje: koncept človekovih pravic, solidarnost, strpnost, blaginja za vsakogar. Dejstvo, da so za tovrstno ideološko produkcijo in distribucijo vladajoči začeli izdatno skrbeti v letu, ko vstopamo v Evropsko unijo, seveda vsiljuje mnoga vprašanja o naravi tega vstopa. Je evropska magija, ki jo je nacionalna gospoda prakticirala celo desetletje, tik pred zdajci popustila? Ali pa se zdaj, ko je že vse odločeno, ni več treba delati fine? Se še komu zdi, da ti tipi ne preklapljajo na Evropo dveh hitrosti, ampak na Evropo vseh norosti? Kar je skozi svoje najnovejše teorije in prakse izobčanja v tem letu začela vsiljevati elita oblasti, je prava mala vaja v nečloveških perspektivah. Celo v primeru, ko se nam zdi nerazumna, je znamenje neke potrebe. Nobenega dvoma ni, da si s sesuvanjem vsakogar, ki se ji poskuša postaviti po robu z razumnimi argumenti, oblast ustvarja alibi. Ne vemo še za kaj natančno ga potrebuje, vemo pa, kaj pomenijo alibiji: naknadno legitimacijo interesov.

Ampak začeli smo s Tobačno. S čim je gospodarska ministrica Tea Petrin pospremila skopo vest o njenem zapiranju? Če izpustimo nakladanje o globalizaciji, nam preostane samo še moraliziranje o proizvodnji, ki je tako ali tako propada vredna. Kot dobra stara Antoinette ni mogla razumeti, zakaj se prizadeti delavci in delavke razburjajo zaradi kruha, ko pa lahko jedo kolačke. In priznati je treba, da ni bila edina, ki nas je ob tej priložnosti znova poučila, da je Slovenija predestinirana za visoko specializirano in umno tehnologijo in da je zapiranje tovarn, v katerih ljudje garajo za mizerne plače, v resnici znamenje napredka. Če ne bi tu, v provinci, kjer gospoda že dobro desetletje nesramno dobro služi z uničevanjem podjetij, zgodbo o napredku spremljali od blizu, bi morda zdaj, ko je očitno na vrsti nova serija odpisanih, v njej lahko odkrivali racionalno jedro. Fascinantna je in povzema neko razvojno logiko, da o vladajočem preziru do umazanega fizičnega dela, ki ga mi, Slovenci, že ne bomo opravljali, sploh ne govorimo. Nič ni torej bolj normalnega kot to, da ga odpravljamo. Če je vsaj približno jasno, kaj naj bi te odprave prinesle v naši svetli prihodnosti, ko bo vse lepo in prav, pa ne moremo o tem, kaj te odprave dejansko prinašajo, izslediti nikjer nobene refleksije. Socialni podpiranci, luzerji, alkoholiki, obupanci, štacunarski fičfiriči, reveži, ki prezgodaj umirajo, si v nastajajoči herren demokraciji pač ne zaslužijo nobene pozornosti. Tu ni milosti, je pred dnevi v intervjuju za Večer odločno sporočil zastopnik špekulativnega kapitalizma Samo Hribar Milič. Pa si lahko predstavljamo življenje v družbi, ki se celo na simbolni ravni odreka milosti? Taka družba se ne odreka samo veselju do življenja, ampak vsemu, kar ni življenje, a življenje potrjuje. Nemara nam bolj kakor vsega drugega manjka teh potrditev. Zato smo v odnosih do drugih, manj srečnih od nas, tako nedobronamerni.