Tri leta potem

Dejstvo, da je tudi tokratna, že tretja obletnica surovega napada na novinarja Mira Petka minila brez odgovorov na bistvena vprašanja, znova opozarja na to, s kako resnim primerom imamo opravka. Celo pritlehni trači o femme fatale, ki so jih lep čas pošiljali v obtok dežurni interpreti koroškega zločina, mu ne poskušajo več odvzeti njegove teže. Vest, ki to težo zaokroža, govori o tem, da naj bi neznani junak za obračun s Petkovo glavo plačal 30.000 mark. To, da se nekomu v tej državi zdi vredno za 30.000 mark najeti morilce, ki naj bi enkrat za vselej opravili z neprijetnim novinarjem, ne govori samo o tem, kakšen denar in kakšne metode so v igri, ampak tudi o tem, kdo bi to igro lahko pokvaril: policija niti pod razno, sodišče še manj, novinar pa zagotovo.

Kar je pri preiskovanju primera Petek vedno znova vznemirjalo, je dejstvo, da so vsi pristojni to sporočilo zmeraj znova podčrtovali: kjer sta le mogla, sta šef policije in generalna tožilka razdrla nekaj žaltavih na račun novinarjev, ki niso pristali na to, da policija preiskuje primer Petek pod akcijskim naslovom cherchez la femme. Tudi druga stran ni ves ta čas držala križem rok: vse, ki so začeli kije na novinarjevi glavi umeščati v slovenski turbokapitalistični kontekst, je poskušala utišati s tožbami za milijonske odškodnine. Ker v tej deželi padajo milijoni z neba samo redkim, je postalo jasno, da se temu, s čimer imamo tu opravka, lahko zoperstavi samo tisti, ki premore dovolj moči in dovolj denarja. Domišljali smo si, da bi to protimoč morala predstavljati država. Kar ta domišljija danes, ko so ji najrazličnejši komunikacijski nesporazumi radikalno pristrigli peruti, pušča za seboj, je neprijetno konkretno vprašanje, komu ta država služi, če ne služi vsem. In v kaj se spreminja, če služi samo enim, tistim, ki so se dokopali do moči in bogastva? Zgolj v agenturo kapitala?

Edina novost, ki jo lahko ob tretji obletnici napada na Mira Petka z gotovostjo zapišemo, je to, da so proti peterici, ki naj bi s kiji za baseball obdelala Petkovo glavo, napisane obtožnice. Še predno smo uspeli formulirati vprašanja, s katerimi bi lahko izmerili domet te dolgo trajajoče akcije, so nam pristojni razložili, da je to le stopnička na poti do odkritja naročnika umora. Da po treh letih nenehnega dihanja za ovratnik ni posebno velik, smo sicer hoteli reči takoj, saj so se pristojni septembra, po spektakularnem prijetju osumljene peterice, pohvalili, da so te iste tipe imeli na spisku takoj po napadu. Namesto resnega odgovora na vprašanje, zakaj so jih tej vednosti navkljub pustili tako dolgo na prostosti, je policijski genij raje citiral Prešernovo o čevljih in kopitarju. Na to, da policija ve tako rekoč vse, je v Studiu City namignil tudi bivši direktor policije Marko Pogorevc, ko je pojasnjeval, zakaj mu ni nerodno, ker policiji kljub uspešnemu delu ni uspelo niti po treh letih odkriti osebe, ki je naročila umor Mira Petka: on namreč ve, kdo je ta umor naročil. Kot da je s tem, da On ve, zadeva Petek zaključena.

Ampak Pogorevc ni edini, ki bi mu v primeru Petek moralo biti nerodno. Ko se je denimo preiskovalec mednarodne zveze novinarjev Alexander Sami v svojem lanskem poročilu čudil razkošju ignorance, ki so si jo v primeru Petek privoščile tukajšnje oblasti, se je zdelo, da bi kdo v tej državi moral vsaj zardeti. Še več: zaradi tistega, kar je Sami odkrival na svojem kratkem obisku v koroškem fevdu, kjer si je peščica sorodnikov in znancev razdelila denar, moč in oblast, bi moralo slehernega, ki mu je mar za demokracijo in vladavino prava, skrbeti. Če bi namreč poskušali opredeliti tisto, kar se je skozi čudaško govorico institucij na Koroškem prikazalo Samiju, bi naleteli na resne težave: če sploh kaj, potem lahko v tem čudaštvu prepoznavamo kakšno Betajnovo, ki se znova konstituira po slovenskih zakotjih. Človeško stisko, ki jo lahko razumemo celo tedaj, ko je ne odobravamo, na najboljši način ilustrira policijska pripoved o ljudeh, ki so po koroških podjetjih izgubljali službe samo zato, "ker so sorodniki organov pregona". Na tej stiski sloni domneva, da koroška podjetniška mafija drži v šahu vse: policiste, tožilce, sodnike. Do kod je pripravljena iti, je nazorno pokazala na Petkovi glavi: če je ne more kupiti, jo pač razbije. Če ne služi njim, ne služi nikomur. In vsaj tu, v provinci, postaja čedalje bolj jasno, da zaradi takega pogleda na glave okrog nas nastaja svet, v katerem postajajo vse - ne samo novinarske - glave odvečne.