Spremembe

Bo kdo sploh kaj rekel? Teden dni je tega, kar je Mirko Zamernik, tisti poslanec, ki je v minulem mandatu igral vlogo glavnega političnega interpreta primera Petek, mirno razložil, da v vladajoči stranki resni razmisleki o vnovični ustanovitvi Petkove parlamentarne komisije ne obstajajo. Ta neobstoj je Janšev poslanec še dodatno podčrtal z upanjem, da je zdaj, ko se je oblast definitivno spremenila, usahnila tudi potreba po čem takem, kot je parlamentarna komisija, ki bi še naprej enako pedantno raziskovala morebitna politična ozadja brutalnega napada na koroškega novinarja Mira Petka. Saj ne, da bi parlamentarnim komisijam pripisovali kaj več, kot jim v resnici gre, ampak v primeru Petek je Zamernikova izjava problematična iz vsaj treh razlogov.

Prvi razlog, ki to izjavo postavlja v čudno luč, je ustvaril poslanec Zamernik sam, ko je julija letos sklepno poročilo parlamentarne komisije, ki se je dobra tri leta ukvarjala z dešifriranjem primera Petek, opremil z eksplicitnim priporočilom novim poslancem, naj z delom te komisije nadaljujejo tudi po volitvah. Seveda to sporočilo ni bilo samo Zamernikovo: v njem so se združila prizadevanja vseh članov komisije, da bi po vseh mogočih in nemogočih "komunikacijskih nesporazumih" napadu na novinarja vendarle prišli do dna. V svojem sicer ločenem mnenju se mu je pridružil tudi zdaj že bivši eldeesovski poslanec Leo Kremžar. Če smo julija Zamernika prav razumeli, je potreba po nadaljevanju dela Petkove komisiji slonela na prepričanju, da na tej točki preiskave vpletenosti nosilcev javnih funkcij v napad na novinarja sicer ni mogoče potrditi, da pa na osnovi izpovedi prič obstaja dovolj indicev, da tovrstnih sumov ni mogoče izključiti. Pri tem ni nepomemben podatek, da je dovolj razlogov za sum, da se je v mafijski obračun s Petkom vmešala politika, videl zlasti Zamernik. Kaj se je torej v teh pičlih štirih mesecih tako drastično spremenilo, da je kar naenkrat izgubil interes za njihovo raziskovanje in utemeljevanje? Dobro: sam pravi, da se je spremenila oblast. Kar je seveda res. Ampak kdor trdi, da bo zdaj samo zato, ker se je spremenila oblast, vse lepo in prav, je ali bebec ali slepar. Mar ni šef policije, ki je se je tri leta širokoustil, da storilcem in naročnikom napada na novinarja "diha za ovratnik", pripadal politični družini, ki je zdaj na oblasti? In mar niso prav njegovi ljudje vsak namig o pritiskih, ki naj bi jim bili pri svojem preiskovalnem delu nujno izpostavljeni, radikalno zavrnili s trditvami, da nanje pritiska samo nepoučena javnost in novinarji? Ti pritiski naj bi bili tako neznosni, da so potem, ko so nas dve leti poučevali, da ni zakonskih osnov za prenos primera s pristojnega slovenjgraškega tožilstva, vso zadevo naposled preselili v Maribor. Kako je bilo s tistim razvpitim dihanjem, tudi vemo: k belim ovratnikom so hodili po denar za policijske piknike, nekaj modrih ovratnikov pa so v soju televizijskih kamer naposled strpali v zapor. In pri tej spektakularni policijski akciji morda ni odveč opomba, da zdaj, ko jim sodijo v Murski Soboti, ni več čisto jasno, kdo tu komu diha za ovratnik.

Samo to hočem reči: golo dejstvo, da se je to jesen spremenila oblast, ne more biti argument proti temu, da bi parlamentarna komisija v primeru Petek nadaljevala svoje nehvaležno delo.

Še več: če se je oblast v resnici spremenila, potem ne bi smela pri tem vprašanju niti za trenutek omahovati. S tem, da se naj z reševanjem primera Petek ukvarjajo pristojni drugi, je jeseni 2001 proti ustanavljanju parlamentarne komisije nastopila Drnovškova oblast. To, da njihove argumente tri leta pozneje povzemajo v isti zgodbi Janševi, pač ni znamenje sprememb. Tudi pristojni drugi ne vlivajo mnogo upanja. Poglejmo samo kandidate za ministre: upokojenci prevzemajo vojsko, sovražniki medvedov skrb za naravo, vojaški eksperti policijo, lokalni dobičkarji regionalni razvoj, premier pa uprizarja vaje v spreminjanju Janeza Janše v dalajlamo.

Drugi razlog, zaradi katerega se nam zdi vladajoča ravnodušnost do vzpostavljanja parlamentarne komisije, ki bi še naprej bdela nad primerom Petek, sporna, je prav tako izpisal Zamernik v sklepnem poročilu, kjer je napad na zdaj že bivšega koroškega novinarja postavil v kontekst svobode tiska. Uspešno politično podjetje, ki ga je vzpostavil skozi primer Petek v svojem prejšnjem mandatu, je slonelo na njej. To, da so Petku razbili glavo zaradi njegovega novinarskega dela, so julija podpisali tudi vsi preostali člani komisije, ki so vseskozi vztrajali na stališču, da je treba do konca spoznati in obsoditi razmere, v katerih bi se razbijanje novinarskih glav splačalo. Se je s spremembo oblasti spremenil tudi interes za spoznavanje teh razmer? Ali pa se je sredi vseh teh sprememb, ki jih zaokroža še Petkov odhod v politiko, spremenil tudi odnos do tiste kočljive zadeve, ki ji pravimo svoboda tiska? Je morda tudi z njo tako kot s parlamentarno komisijo: zdaj ko se je spremenila oblast, je ne potrebujemo več.

Tretji razlog, zaradi katerega se nam zdi Zamernikova izjava problematična, izpisujejo vsi tisti, ki so njemu in njegovim verjeli, da "beseda velja".