Od dela se znori

Kaj pa, če so zares bolni? Zaradi česa so bolni? Zakaj v tej državi ljudje obolevajo bolj pogosto in v večjem številu kakor v drugih evropskih državah? Če sploh kaj, potem smo od gospode, ki je vnovič tako pedantno seštela ure in dneve in tedne, ki jih slovenski delavci in delavke preživijo v bolniški, pričakovali odgovore najmanj na ta vprašanja. O tistih, ki si zaradi novodobnih izkoriščevalskih praks bolniškega dopusta - da porodniškega niti ne omenjamo - sploh ne morejo privoščiti, zdravstveno poročilo, ki je v resnici poročilo o hudi škodi, ki jo povzročajo nacionalnemu gospodarstvu bolni ljudje, sploh ne govori. Molči tudi o tem, da na vzhodu države umirajo ljudje tudi po šest let prej kakor na njenem bogatejšem zahodu. Statistika, s katero vladajoča gospoda zdaj tako vehementno naskakuje menda previsoko zdravstveno zaščito zaposlenih, seveda ne govori tudi o štiridesetletnih moških, ki po poročanju enega od znanih slovenskih zdravnikov "cepajo kakor muhe". Če se ljudje s svojimi resničnimi ali pa namišljenimi boleznimi res izmikajo nečemu, bi se seveda veljajo resno vprašati, komu ali čemu se tiste množice, ki tako potrpežljivo polnijo že tako natrpane zdravstvene čakalnice, pravzaprav izmikajo. Kdor si domišlja, da odgovor pozna, bi zagotovo poskušal spoznati tudi tisto, pred čimer se ljudje zatekajo v bolezen. Če je namreč bolezen edina izbira, ki jim še preostaja, potem je tisto, od česar bežijo, hujše od bolezni.

Podatek, da zaposleni na Slovenskem preživijo bistveno več delovnih dni v bolniški kakor zaposleni v drugih evropskih državah, je zagotovo podatek, ki vznemirja. Prva misel, ki jo ta vznemirjenost prebudi v sodobnem slovenskem Shakespearu, je seveda dramatična: da je namreč nekaj gnilega v deželi Danski. Kar seveda ni problem. Problem je, da je njegova prva misel hkrati tudi zadnja misel, na osnovi katere bo na recept predpisal bolezen kot zdravilo za bolezen. Na čem slonijo vladajoče pritožbe čez delavce in delavke, ki da preveč delovnega časa preživijo v bolniški? Zagotovo ne na zdravstveni sliki prebivalstva, ker države ta slika ne zanima. Šele v primeru, ko bi ta prosluli podatek, s katerim strašijo dvorni katastrofologi produktivne množice prebivalstva že lep čas, primerjali s to sliko, bi lahko izluščili njegovo specifično težo. Nekaj malega o tej teži pove ne samo podatek o tem, da umirajo ljudje v Sloveniji v povprečju dve leti prej kakor v razvitih evropskih državah, ampak tudi o tem, da pogosteje obolevajo in umirajo za rakom. Kako je v tej državi poskrbljeno za zdravljenje rakavih bolnikov, vemo: če katera od muzejskih naprav na ljubljanski onkologiji deluje, ste bolnik, ki ima srečo v nesreči. Kako so zdravstvene in vse druge oblasti, ki v svojih retorikah tako rade opletajo s človekom in njegovo odprtostjo za življenje, reagirale na bistveno višjo umrljivost prebivalstva v drugi, manj srečni polovici države, tudi vemo: predvsem so jo ignorirale. Niso pa - kako simptomatično - ignorirale zgodbe o bolniških dopustih. Šokantna je. To, s čimer šokira, je njena pritlehnost. Kar ta pritlehnost sproščeno, brez slehernih zadržkov izpisuje, sta vladajoči prezir in sovraštvo do ljudi. Po tej zgodbi se običajni moški in ženska, ki jima običajno nič ni, raje odpravita k zdravniku kakor pa v službo. Zdravniki vam bodo sicer povedali, da po takih obiskih natanko vedo, v katerem podjetju gre kaj hudo narobe, ampak tistih, ki bi jih ozadje nekega niča moralo zanimati, to prav nič ne zanima. Kar jih zanima, je dejstvo, da zaradi te človeške razvade, ki se je na Slovenskem razmahnila v času tranzicije, trpi delo. Ne samo delo. Trpi tudi zdravstvena blagajna. V tej zgodbi oživijo in čisto po človeško trpijo vse stvari, ki ne morejo trpeti, samo človek, to trpeče in ranljivo bitje, ki se kar naprej potika po zatohlih zdravstvenih čakalnicah, ne trpi. Poučno: bolj ko postajajo tisti, ki delajo, brezpravni, manj, ko lahko spodobno živijo od svojega trdega dela, bolj nam vladajoča gospoda vsiljuje podobo zvijačnega delavca, ki na vse možne načine izkorišča svojega delodajalca. Če si ne izmišljuje, da je bolan, si izmišljuje, da je za svoje ničvredno delo premalo plačan. Kaj torej preostane drugega državi kot to, da zaščiti delodajalce, ki se zaradi preveč širokogrudne delovne zakonodaje ne morejo znebiti vseh lenuhov, špekulantov in manipulantov, ki v resnici nočejo delati?

Morda niso vsi, ki gredo v ponedeljek zjutraj namesto v službo k zdravniku, zares bolni. Ampak če gredo k zdravniku, potem tudi zdravi niso. Lendavske šivilje, ki še danes niso dobile svoje februarske plače, morda niso bolne, ampak po mojem mnenju so zrele za bolniško. Se kdo v tej državi kdaj vpraša, od česa živijo ljudje, ki nimajo od česa živeti? Se je kdo kdaj resno vprašal, kaj vse prebolevajo v bolniški moški in ženske, ki uradno niso bolni? Se je kdo od tistih, ki ne skoparijo s svojimi pritožbami čez delavce, kdaj pozabaval z mislijo, da se v tej državi najtežje prebijajo skozi življenje tisti, ki živijo izključno od svojega dela? Če se delu, ki je samo še sredstvo za življenje, ne bi z vsemi štirimi upirali, potem ne bi bili več ljudje. Samo še zgarane delovne živali bi bili.