Revščino revežem

Otrok je torej preveč. Vsaj v Lenartu, kjer otroško vprašanje ni izbruhnilo šele včeraj, ko je podjetni župan sklenil, da otroci brezposelnih staršev nimajo v vrtcu kaj iskati. Po tej odločitvi, ki ji v tej otrokoljubni državi nihče od pristojnih ni oporekal, je vrtec najprej namenjen tistim staršem, ki hodijo v službo in si vrtec lahko privoščijo. Če bo na koncu ostalo še kaj prostora, si bodo ta preostanek lahko razdelili tudi oni drugi, ki s svojim bednim življenjem obremenjujejo občinski in državni proračun. Če že nočejo delati, naj vsaj doma skrbijo za svoje otroke, je rekel rotarijanec iz Slovenskih goric, ki se zaradi nezakonitosti svoje odločitve niti malo ne vznemirja. Morda je v nasprotju z zakoni, zagotovo pa ni v nasprotju s tistim, o čemer sta govorila z ministrom za šolstvo. In najbrž ni prav nič pretiraval, ko je povedal, da bo prihodnost pokazala, da je ravnal povsem v duhu tega pogovora.

Čeprav je minister, ki se je doslej izkazal s kar nekaj bliskovitimi akcijami v imenu zakona in reda, po dolgem premisleku moral priznati, da je lenarški župan ravnal v nasprotju z zakoni te države in družbe, je duh, ki je prevzel lokalnega znanilca velikih političnih sprememb na vzhodu države, vendarle ostal. Kar je danes protizakonito v Lenartu, ki se na svojih promocijskih straneh podpisuje s parolo Lenart je drugačen, bo jutri zakonito v vsej državi. V tem kontekstu se nam Lenart prikazuje kot prva kolektivna vaja v nečloveških perspektivah. Če ne bi v imenu otrok, ki jim župan protizakonito zapira vrata v vrtec, zarohnel varuh človekovih pravic, bi lahko rekli, da gre za vajo, ki je v celoti uspela. Res je, da so se ji postavili po robu tudi mnogi v Lenartu, ki že lep čas političnim, šolskim in sodnim oblastem dokazujejo, da otroški vrtec ni in ne sme postati občinsko podjetje, ki mu župan predpiše ne samo učni načrt in učence, ampak tudi profitno mero. Ironično: medtem ko nam gospoda na ministrstvu razlaga, kako "moramo stremeti k vsesplošni vključenosti otrok v vrtec", se v žalostni resničnosti začenja uradno izključevanje tistih, ki so zaradi svojih brezposelnih staršev že tako ali tako prikrajšani za marsikaj, predvsem pa za normalno socialno in intelektualno okolje. Tista pošastna mašinerija, ki je celo desetletje spreminjala v socialne podpirance mnoge moške in ženske, ki so si znali s trdim delom svojih rok zaslužiti vsakdanjih kruh, se je zdaj spravila še na njihove otroke: iluzije o enakih možnostih jim bo radikalno skrajšala že na začetku, potem pa jim bo dopovedovala, da so si za vse, predvsem pa za usodo neukega in neprilagodljivega človeka, krivi od začetka do konca čisto sami. Mar ni ta, ki danes meče iz vrtca otroke brezposelnih, zaslužen za podobico več v jutrišnji galeriji povoženih in izključenih? Si ti otroci, ki že tako iz dneva v dan na vsakem koraku na mnoge boleče načine občutijo, da so otroci brezposelnih, ne zaslužijo vsaj nekaj tistega, čemur smo včasih rekli družbena pozornost? Čemu potem služi država, če ne služi tistim, ki so najšibkejši in najbolj ranjeni med nami? So otroci samo pike v njenem demografskem planu? Je število rojstev vse, kar jo v zvezi s prebivalstvom zanima? Nesvoboda, v katero se rodijo svobodni, je njihov osebni problem? Neenakost, v katero se rodijo enaki, pa morda njihova osebna izbira? Je to, s čimer imamo tu opravka, socialna ali asocialna država? Celo če privolimo v vladajočo mitologijo, po kateri so si brezposelni za svojo brezposelnost sami krivi, ne moremo prezreti, da dom brezposelnih navadno ni brezskrben dom. Otroci, ki jim starši ne morejo ali nočejo plačati vrtca, so navadno otroci brez srečnega otroštva. Vrtec, tisti čudni kraj, ki ga ljubljeni in zaželeni otroci praviloma ne marajo, je za kako ubogo človeško dušo, ki se bo že zgodaj naučila, da imajo eni vse, drugi pa nič, lahko tudi olajšanje. Nam je za to, kako se bodo prebili v svet ti otroci, res vseeno? Bomo hajko, ki se skozi privatizacijo države pripravlja nanje, kar tako prenesli? Bomo tistim, ki so v imenu svetle prihodnosti sesuli celo generacijo delavcev, tako zlahka dopustili, da razsujejo zdaj še njihove otroke?

To, da država dupušča, da je "Lenart drugačen", seveda ni nesimptomatično. Ampak preden nam začne kdo nakladati, da imamo takšno državo, kakršno si zaslužimo, se preselimo na Ravne na Koroškem. Čeprav so enako ali celo bolj obubožane kakor Lenart, jim je skrb za manj srečne med nami še zmeraj blizu. Brez te skrbi ne bi mogli to jesen odpreti višje strokovne šole s področja strojništva. Strojni tehniki, ki si zaradi slabih socialnih razmer ne morejo privoščiti študija v Mariboru ali v Ljubljani, so tako dobili vsaj neko priložnost za nadaljevanje šolanja. In z veseljem so jo pograbili. Ker večina mladih prihaja s socialnega dna, se ravnateljici zdi povsem samoumevno, da v razpadajoči šoli, kjer so zato, da ni prepiha, okna zabili z žeblji, poskrbijo ne le za njihovo malico, ampak tudi za zvezke in učbenike. In niti na kraj pameti ji ne pade, da bi jih za te velike malenkosti ogoljufala samo zato, ker so njihovi starši lenuhi, nesposobneži, goljufi ali samo ljudje, ki so izgubili delo in ga ne znajo ali ne morejo več najti.

Srhljivo: na Ravnah razpada šola, v Lenartu razpada družba, v Ljubljani pa razpada država.