Od kaplje do kaplje

Če sploh kaj, potem od Janševih demokratov zagotovo nismo pričakovali, da nam bodo ob vsakem spornem vladarskem koraku dokazovali, da niso nič boljši od Drnovškovih liberalnih demokratov. To pričakovanje je temeljilo tudi na kritiki vladajočih, ki jo je opozicija dolga leta negovala v svojih vrstah na vse mogoče in nemogoče načine. Kar je ta kritika puščala za seboj, ni bil le seznam vsega, kar je v državi zaradi vladajoče politike narobe, ampak tudi zavest o tem, kako bi vse to, kar je narobe, lahko bilo prav. Zaradi te zavesti nas je bolj kot vest o prodaji Mercatorja presenetila vladajoča argumentacija, da se ta kupčija v ničemer ne razlikuje od vseh tistih kupčij, v katere se je dolga leta uspešno spuščala prejšnja vlada.

Ampak prejšnjo vlado smo na volitvah zamenjali predvsem zaradi takih kupčij. V ljudski domišljiji so funkcionirale kot leglo najhujših možnih mahinacij. Ker je bil mehanizem, ki je te mahinacije omogočal, političen, nismo od politike, ki je poletela na oblast na krilih te domišljije z obljubo, da ga bo demontirala, niti pod razno pričakovali, da ga bo perfekcionirala. Samo tisti, ki jih je ta perfekcionizem fasciniral, so lahko uživali še naprej, v zgodbi o nacionalni televiziji: ko so vladajoči začeli tolči po njeni uredniški politiki, se je kljub despotskim prebliskom od zgoraj vsem od spodaj začelo dozdevati, da je tudi v Sloveniji napočil čas za javno televizijo. A proti temu, kar je nazadnje iz nacionalke nastalo, so liberalni demokrati z vsemi svojimi pritožbami čez televizijo in novinarje učinkovali kot pravi diletanti. Prej ste na televiziji gospodarili vi, zdaj pa gospodarimo mi, so jim brez zadrege zabrusili novi gospodarji v parlamentu. Tišina, ki je nastala, je izpisovala resnico ne le o tem, da se lahko v politiki samo na ta prostaški način odčitava mera za pravičnost, marveč tudi o tem, da bomo še dolgo čakali na spoznanje, da na javni televiziji nimajo kaj iskati ne eni ne drugi. Čeprav ni nujno, da ga bomo v politični kulturi, kjer je menjava oblasti sinonim za menjavo udarcev, sploh kdaj dočakali, bi bilo imenitno, če bi ga dočakali tako hitro, kot je prišel še zadnji hvalospev Ropovi vladi, za katero so nas z vsemi štirimi prepričevali, da nas vodi v pogubo. Da zdaj, ko pošilja slovenske vojake v Irak, Janševa vlada ne počne nič drugega kot izpolnjuje Ropove obljube, so nam rekli, ko smo se zdrznili nad slovenskim prispevkom k iraški blaznosti. Od kdaj pa je za Janševo vlado pomembno, kaj je komu kje na kakem tajnem pogovoru obljubil Rop?

Kar je pri prepiru o slovenskem jurišu na Irak najbolj bodlo v oči, je to, de se o tistem, o čemer bi se pri tej zgodbi lahko pogovarjali, ni nihče pogovarjal. To seveda ne pomeni, da po Abu Graibu, Guantanamu in Faludži slovenski pohod na Irak ni stvar razprave. Tisti, ki pravijo, da Slovenija nima v tej vojni kaj iskati, imajo seveda prav. In seveda se zelo motijo, ko nam dopovedujejo, da je nedolžna Slovenija postala del iraške polomije šele z odločitvijo te vlade. Kakšna vsebinska razlika pa je v tem, če urite Iračane v Iraku ali v Jordaniji? Si samo zato, ker delate za vojno na kraju, kjer ni vojne, že lahko domišljate, da nimate s to umazano pojavnostjo nič opraviti? A to še ni najhuje. Najhuje je, da to domišljijo lahko negujete, čeprav je Slovenija štiri milijone svojih nedolžnih rok s to vojno umazala že takrat, ko je s podpisom vilenske deklaracije legitimirala Bushev napad na Irak. Celo tisti, ki ne kažejo posebnega veselja do katastrof, so priznali, da je bila to cena, ki jo je Slovenija morala plačati za vstop v Nato. In da bi si, če bi za tisto znamenito zeleno mizo že sedeli kot enaki med enakimi, tudi oni lahko privoščili drugačen pogled na to vojno. A nič ne kaže, da bi si zdaj, ko so se prigrebli do stolčka v tem mitološkem bratstvu enakih, lahko privoščili to, da ne bi mislili enako. Ko je Rop opisoval nastanek in razvoj svojih obljub, je govoril o tem, kako ga je Veliki brat, ki se slovenskemu funtu mesa v iraški klavnici ni bil pripravljen nikoli odreči, kar naprej stiskal za vrat. Čeprav so pomembni drugi o pritiskih, ki so proizvedli to vladno odločitev, molčali, je Ropovo burno poročilo o neprijetnih obiskih iz prijateljskih držav zadoščalo, da smo doumeli položaj in vlogo Slovenije za tisto zeleno mizo, za katero prosto po Ruplu skupaj z velikimi ureja ta kaotični svet. Če bi za to mizo zares sedeli enaki z enakimi, potem ne bi bilo treba predsedniku države Janezu Drnovšku pisati vsem živim od Madonne do Clinta Eastwooda, naj mu pomagajo, da bo lahko pomagal žrtvam svetovne brezbrižnosti v Darfurju. Kaplja v morje, je rekel temu, kar lahko Slovenija v resnici stori zoper morijo v Sudanu. Ampak brez te kaplje bo ta morija še bolj moreča. Tudi zaradi tega spoznanja je način, na katerega se je začel boriti za to kapljo, fascinantnejši od tistega, na katerega je zapopadel Irak. Kot da bi bral Clariso Pinkola Estes, ki v Pismu mlademu bojevniku sporoča, da ni naša naloga, da spremenimo ves svet hkrati, marveč da sežemo navzven in storimo to, kar lahko storimo: izjemno pomaga že vsaka majhna, mirna stvar, ki jo človek lahko naredi, da bi pomagal drugemu človeku. To sporočilo, ki očitno postaja del slovenske politične filozofije, si velja zapomniti. Preprosto je. Morda lahko komu od tistih, ki podpisujejo vojne napovedi, pomaga pri premisleku, kaj je prav in kaj ne. Saj vemo: vsaka kaplja šteje.