Kuge, lakote in vojne

Nič dobrega se ne piše mariborskim pticam. Pa ne samo njim. Ko so oblasti v nedeljo potrdile, da je labod, ki so ga pristojni z golimi rokami potegnili iz Drave, poginil zaradi ptičje gripe, je poleg vseh drugih, ki jih katastrofe višjega državnega reda priplavijo na vrh, svojih pet minut doživel tudi mariborski župan. Teh pet minut je mož, ki se bo v zgodovino mesta vpisal po mnogih prizadevanjih, s katerimi mu je tik pred koncem drugega mandata uspelo uničiti prvi azil za živali na Slovenskem, izkoristil za obračun z vsemi tistimi, ki so v njem prepoznali tihega, a zagrizenega sovražnika živali. Da naj pazijo nase, je v nedeljo naročal svojim meščanom, ki zdaj, ko so trgovine zaprte, enako množično kot v časih brezbožnega nedeljskega potrošništva pohajkujejo ob Dravi. Nase pa lahko pazijo tako, da začnejo gledati na živali okrog sebe natanko tako, kakor gleda on že ves čas: z globokim prezirom, brez najmanjše potrebe po dotiku ali sočutju. Virozni labod je pač najboljši dokaz za to, da je vsak dotik z živaljo lahko usoden. Ker je pri usodnih stvareh vsako sočutje odveč, je župan pozval ljudi, naj vendarle nehajo hraniti divje ptice. Ta poseg v naravo ni samo nepotreben, ampak tudi škodljiv, ker privablja k nam druge ptice. Ptice pa so v teh sumljivih časih nadvse sumljiva bitja.

Kar je ta poziv pustil za seboj, je bilo čudenje mnogih veterinarjev nad budnimi državljani, ki so ovajali svoje nevarne sosede, ker niso nehali prinašati hrane v ptičje hišice. O sumljivih tipih, ki še naprej kolaborirajo s pticami, so obveščali tudi policijo. Pojave v Vidinih skafandrčkih, ki so se prikazovale v mestu, so splošni ljudski občutek za to, da smo si s pticami pripravljeni deliti nebo, virusa pa zagotovo ne, samo še izostrile. Tudi zato je lepe duše, ki so verjele, da je mehanizem medsebojnega nadzorovanja stvar preteklega režima in pretekle politične kulture, osupnila lahkotnost, s katero je ta mašinerija, na katero je v novem redu pljunil vsak, ki je dal kaj na svojo ovaduško preteklost, znova zaživela. Ni je mogel zaustaviti glas razuma, ki je sporočal, da je umivanje rok za zdaj edina državljanska dolžnost. Tepec je bil vsak, ki je govoril, da je ptičja gripa bolezen ptic, zaradi katere je doslej na svetu umrlo petkrat manj ljudi, kot jih umre v enem letu na slovenskih cestah. Saj vemo: ko nam oni govorijo, da ni razlogov za paniko, moramo biti panični. Če ne bomo panični, nas ne bo nihče opazil. Kdo pa je lani jeseni dobil tistih 3000 škatel tamifluja? Novi in novi mrtvi labodi, ki so jih odkrivali na Dravi, so vlivali strah, še preden je kdo od posvečenih raziskal vzrok smrti. Z žalostno mislijo, da jih je morda pobralo zaradi dolge in hude zime, se javnost ni ukvarjala. Da zdaj ni čas za take misli, je bil vtis, ki ga je pustila za seboj prva aviarna influenca v slovenskem zakotju. Celo predsednik Drnovšek, ki ga je v njegovih zaplanskih nebesih presijala milost, ni o umirajočih pticah v svoji deželi in o ljudeh, v katere se je zalezla tesnoba, rekel nič. Se je med tremi nadlogami, ki sejejo gorje med smrtniki, odločil končati lakote in vojne, kuge pa pustiti nespametnemu človeku v opomin?

So taki, ki pravijo, da se bo nelagodje zaradi aviarne influence poleglo takoj, ko se bo na vidiku pojavila nova nevarnost, s katero bo mogoče šokirati množice v globalni vasi. Strah pred ptičjo gripo, ki naposled daje obliko tistemu biološkemu orožju, s katerim naj bi človeštvo ogrožal Sadam, je začel po Evropi razsajati lani, ko je postalo jasno, da tudi po terorističnih napadih v Madridu in Londonu Evropejci niso dobili posebnega veselja do vojne z muslimani. Morda gre zgolj za naključje, ampak z enako strašljivim sosledjem dogodkov imamo opravka tudi sedaj: ptičja gripa izbruhne na vrhuncu ponorele zgodbe o muslimanskem Preroku, ki je zrevoltirala vse muslimane tega sveta samo zato, ker so Danci omalovaževali njegovo podobo. Tudi če se strinjamo z vsemi, ki menijo, da bi svete stvari morali pustiti pri miru, se vsiljuje vprašanje, kako to, da Američanom, ki že lep čas mečejo bombe na muslimanske svete kraje in mesta, ni uspelo sproducirati česa takega. Kako naj v tem nasilnem svetu, kjer samo zaradi lakote umre vsako minuto 30.000 otrok, razumemo, da je zmaličena božja podobica v danskem časopisu večji zločin od tistega v Faludži, Abu Graibu ali Guantanamu? To razumevanje še dodatno zapleta dejstvo, da se za Faludžo ni opravičil nobeden od tistih, ki so zdaj hiteli z opravičevanjem zaradi božje žalitve. Je mučenje ljudi nekaj, kar ne žali Boga? A to še ni najhuje. Najhuje je, da so se zaradi neke časopisne podobice na veliko opravičevali podivjani ekonomski neoliberalci, politični koristoljubneži in amoralneži, ki s svojimi dejanji že lep čas vsemu svetu dokazujejo, da jim ni nič sveto. Ko se je že zdelo, da je napočil čas za refleksijo, je za novo histerizacijo vsakdanjega življenja poskrbela aviarna influenca. In kljub mnogim razlikam med smrtonosnimi virusi in podivjanimi teroristi se zdi, da sta obe temi, ki ju navzven lepo dopolnjuje aviarna ekonomija, od znotraj podtalno povezani. Ko preidemo s terorističnega in protiterorističnega boga na kuge, potem samo zamenjamo eno veliko skrb za drugo. Bog, Satan, dobro in zlo so pač večne teme, ki jih prestrašeni ljudje preigravajo zaradi svoje nenehne potrebe po varnosti in imunosti. To, da so spet na dnevnem redu, nam morda pove največ o času, v katerem živimo. Kar pri tem najbolj vznemirja, je to, da smo si še pred nedavnim, ko je padel Zid, domišljali, da si lahko malo oddahnemo od teže stvari, ki so zapisane večnosti.