22. 2. 2006 | Mladina 8 |
Kuge, lakote in vojne
Strah pred ptičjo gripo naposled daje obliko tistemu biološkemu orožju, s katerim naj bi človeštvo ogrožal Sadam
© Tomo Lavrič
Nič dobrega se ne piše mariborskim pticam. Pa ne samo njim. Ko so oblasti v nedeljo potrdile, da je labod, ki so ga pristojni z golimi rokami potegnili iz Drave, poginil zaradi ptičje gripe, je poleg vseh drugih, ki jih katastrofe višjega državnega reda priplavijo na vrh, svojih pet minut doživel tudi mariborski župan. Teh pet minut je mož, ki se bo v zgodovino mesta vpisal po mnogih prizadevanjih, s katerimi mu je tik pred koncem drugega mandata uspelo uničiti prvi azil za živali na Slovenskem, izkoristil za obračun z vsemi tistimi, ki so v njem prepoznali tihega, a zagrizenega sovražnika živali. Da naj pazijo nase, je v nedeljo naročal svojim meščanom, ki zdaj, ko so trgovine zaprte, enako množično kot v časih brezbožnega nedeljskega potrošništva pohajkujejo ob Dravi. Nase pa lahko pazijo tako, da začnejo gledati na živali okrog sebe natanko tako, kakor gleda on že ves čas: z globokim prezirom, brez najmanjše potrebe po dotiku ali sočutju. Virozni labod je pač najboljši dokaz za to, da je vsak dotik z živaljo lahko usoden. Ker je pri usodnih stvareh vsako sočutje odveč, je župan pozval ljudi, naj vendarle nehajo hraniti divje ptice. Ta poseg v naravo ni samo nepotreben, ampak tudi škodljiv, ker privablja k nam druge ptice. Ptice pa so v teh sumljivih časih nadvse sumljiva bitja.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
