Parada provincialnosti

Nekateri še dandanes razširjajo prepričanje, da lahko državo "ustvariš" takorekoč "from the scratch". Tovrstno prepričanje so nedavno širili predvsem pametni Bushevi svetovalci in administracija in nekateri prepametni pravniki in politologi ob pripravi napada na Irak. Češ da pač najprej porušiš obstoječi (t.i. totalitarni) sistem (Sadama Huseina) in potem preprosto napišeš ustavo, izvedeš volitve, na katerih se ljudstvo z večino "odloči" o političnem vodstvu, nato "ustvariš" institucije oblasti (pred tem ustvariš represivne mehanizme - vojsko in policijo), pripraviš taprave simbole in uvedeš nekaj prmernih praznikov in - evo države! Seveda nič od tega ne drži in niti Afganistan niti Irak nista postala državi. Ravno nasprotno: postali sta razdržavljeni del globaliziranega in politično nenadzorovanega ekonomskega in vojaškega poligona in Irak se je denimo ravnokar začel potapljati v "državljansko" vojno. Ta ustvarjalska in pravniška predstava o državi, ki da jo preprosto ustvarijo nekateri "avtorji", ki imajo potem "glavne zasluge" zanjo, je seveda usodna ne samo za trajnost in demokratičnost države, pač pa tudi za naše predstave o politiki in institucijah nasploh . Da bi nastala demokratična država kot trajna politična skupnost, je potrebno marsikaj drugega, predvsem pa politično delovanje ljudi, njihova razsodnost, entuziazem, domišljija, neko skupno prizadevanje, a tudi raznolikost iniciativ in pravi trenutek. Seveda države v nekaterih primerih nastajajo na ruševinah prejšnjih režimov in takrat je z zunanjo pomočjo mogoče ustvariti institucionalni okvir, v katerem bo pod določenimi pogoji morda nekoč, v prihodnosti, zares začela delovati demokratična država. A to je le možnost, ki se nikakor ne bo nujno uresničila.

Tovrstno predstavo o državi vztrajno širijo tudi slovenski - samozvani ali s strani medijev obletavani - "utemeljitelji", med drugim tisti, ki so pisali ustavo ali pa sodelovali na ključnih sestankih, kjer so se dogovarjali o "osamosvajanju" Slovenije. Po njihovem je nastala kot rezultat odločitev na njihovih skrivnih sestankih in tam je nekaj "magov" kot so Tine Hribar (slovenski državni filozof), Bučar (oče ustave in parlamenta), Spomenka Hribar ("mati naroda", ki vsaj na videz premore še največ razsodnosti med vsemi) itd., menda igralo odločilno vlogo, nato pa je druga sveta trojica Janša-Bavčar-Kacin s pomočjo teritorialnih herojev izpeljala desetdnevno vojno in dobili smo samostojno državo. Ta ustvarjalski in avtorski mit postaja vse bolj dominanten in nova oblast, mediji in del neokonzervativno-katoliške skupnosti vztrajno brišejo pomen iniciativ civilne družbe, s tem pa tudi univerzalni etično-politični prispevek civilnih gibanj (t.i novih družbenih, torej mirovnega, feminističnega, ekološkega, gejevsko-lezbičnega, punkovskega...) v Sloveniji k vzhodnoevropskim žametnim demokratičnim revolucijam. Prav zato bom tu za naše nedobudne novinarke in novinarje, za študente, ki jim sistematično brišejo zgodovinski spomin, pa tudi za gospode domnevne avtorje države tu še enkrat in če bo treba še desetkrat ponovila naslednje: v daljnih časih, ko še Slovenija ni bila samostojna država, je na njenem mestu še v okvirih socialistične Jugoslavije nastala politična skupnost, takoimenovana civilna družba, ki se je oblikovala na osnovah zavedanja pomena pravic posameznice in posameznika ne glede na raznorazne atribute, njunih pravic in možnosti za osebni razvoj, pomena javnosti in javne razprave, neodvisnih medijev in ohranjanja kritičnega potenciala, pomena demokratične in razsodne vladavine in nadzora nad političnimi, represivnimi - torej tudi vojaškimi - institucijami in tako dalje. Pravzaprav je šlo za pravo civilno in demokratično nenasilno revolucijo, za forme delovanja, ki jih je mogoče postaviti ob bok najbolj bleščečim tovrstnim evropskim in svetovnim tradicijam. Šele na njenih osnovah, iz delovanja in iniciativ posameznikv in posameznic je nastala ti "slovenska pomlad" in to je odprlo možnost za "osamosvojitev" Slovenije in njen nastanek kot države. Niti domnevni "avtorji", niti vojna ali teritorialci, niti radikalni "osamosvojitelji" oz. njihove bolj ali manj prodorne zamisli brez te podlage ne bi "ustvarili" države, še posebej pa ne demokratične države, ki je bila rezultat skupnih prizadevanj.

Da se - tudi zaradi tovrsnega promoviranja "avtorjev" - nahajamo v procesu radikalne dekonstrukcije te demokratične države sem na tem mestu že pisala. A obstaja še nek vzporedni proces. Naše izkustvo je vse bolj provincialno, če parafraziram Radomirja Konstantinovića in njegovo Filozofijo palanke, enega najbolj daljnovidnih in univerzalnih tekstov, napisanih v naših krajih, v krajih takoimenovane Jugovzhodne Evrope, kamor ne glede na vsa nasprotna ideologiziranja sodimo tudi sami. Mimo nas že nekaj časa paradira provincialnost, duh palanke, njegov vpliv se širi in narašča, postaja vse večji in se počasi in ne da bi večina sploh opazila, poleg vseh lukenj, kotov in kamric, plazi v širše, nekoč še javne prostore. Polašča se vse več našega sveta, skozi televizijski ekran prihaja v naše domove in se dela čisto domačega, govori nam v pristnih dialektih, in zares kaže na to, da lahko globalizacija privzema povsem provincialno podobo, se prilagodi najbolj partikularnim pogojem in da se ji pravzaprav najbolj priležejo religije, stili in ideali palanke. Ustreza ji njen kolektivizem in njen trajni infantilizem ter tiranija absolutne vsevednosti in pravšnjosti, ali, po domače, njena sveta preproščina. Ta provincialnost potrebuje svojo lastno refleksijo in reprodukcijo v kulturni, politični in medijski "eliti", ki ji nenehno odseva njeno lastno preproščino, tako da se more v njej ogledovati, se ji prilikovati in udvarjati.

Pravzaprav gre za duh, ki mu lahko ustreže le še od njega samega bolj preprosta elita. V vladavini povprečnosti in domačnosti mora biti zatrta vsaka drugačnost, inovativnost, predvsem pa vednost in spomin. Tako je nacionalka iz dneva v dan bolj okupirana s sentimentalističnim nacionalnim ponosom in avtorji slovenstva, ki s pozicije svoje provincialne filozofije komentirajo "svetovne dogodke", ocenjujejo, ali nas "ogroža muslimanstvo" in "ali bomo Slovenci izumrli". Mimo nas paradirajo konformirane voditeljice političnih TV oddaj, ki jih v trač revijah ocenjujejo po tem, kakšen styling uporabljajo, koliko so shujšale, ali so "lepše ali grše" one pa v "svoje" studije v glavne termine vabijo le še provincialne ("nacionalne") komentatorje (ki potem pridno možujejo o "usodnih" slovenskih dogodkih ali o Spopadu civilizacij itd). Mimo nas paradirajo politiki in parlamentarci, ki ne znajo povedati pet konsistentnih stavkov ali celo razumljivo prebrati pet vrstic v slovenščini. Mimo nas paradirajo športni novinarji, ki zdaj, ko slovenska smučarska karavana (nacionalni ponos in vir slovenskega plemenskega duha) vse bolj tone v drugorazrednost, stimulirajo razgrete razprave in v duhu plemena, ki je takorekoč v agoniji, "odstavljajo" posameznike, in obsceno pritiskajo na mlade smučarke, češ da morajo "reševati "nacionalno čast". Paradira predsednik države, ki se nenadoma zavzema za "vrednote", ki jih kot predsednik vlade ni ne omenjal ne poznal. Parada, ki je vseskozi banalna in ki se ji ni mogoče niti smejati, saj ne premore niti smešne niti tragične dimenzije. Gre zgolj za nakakšno "stimualcijo vzburjenosti" provincialnega duha, zato da bi se mu zdelo, da se mu to "zares dogaja". Prejšnji teden napovedana vojaška parada kot menda najbolj primeren način proslave slovenske samostojnosti bo tako samo pika na i in ustrezna reprezentacija tega paradiranja duha provincialnosti, ki traja že nekaj časa in ki ga najbolje povzema nesmrtni komad Marka Breclja: pa-pa-pa-pa-pa-parada, v prvi vrsti grejo naši, v drugi vrsti grejo k maši, vaši, vaši, v tretji vrsti poje vojska, v čtrti vrsti maha Lojzka...