Retro-princip

"Na srednji in dolgi rok pa bo morala Slovenija izpeljati strukturne reforme ... : to sta zlasti pokojninska reforma in reforma trga dela, ki bo moral postati bolj fleksibilen, je povedal Ansola." Na mračno zapoved gospoda Ansole, novega vodje v misiji Mednarodnega denarnega sklada, se je minister Bajuk odzval takole: "... smo misiji IMF zelo hvaležni za njihova opozorila, z njimi soglašamo in se jih lotevamo s programom reform". Ob ministrovih besedah nas mora zaskrbeti. Zahteve mednarodnega denarnega sklada so po svetu povzročile že toliko gorja, da bi po mnenju marsikoga njegove voditelje morali sodno preganjati. Eden velikih dosežkov sklada je bil zlom v Argentini.

Argentina je bila gospodarsko zelo uspešna: povprečna stopnja rasti med 1991 in 1998 je znašala 5 % (v celotni Južni Ameriki 3,4 %). Produktivnost na prebivalca je v tistem času zrasla za kakšnih 30 %. Toda tisti, ki so povečali produktivnost in dosegli visoko stopnjo rasti, od tega niso imeli nič. Natančneje, imeli so manj kot nič: povprečna plača je v istem obdobju padla za 3 %. Za večino prebivalstva gospodarska uspešnost ni prinesla nobene koristi. Zato pa so toliko bolj pridobili vladajoči razredi. Dnevni dohodek 6,5 % najbogatejših Argentincev je bil tik pred zlomom tridesetkrat večji kakor dnevni dohodek 14,6 % najrevnejših. Vladajoči razred je svojo deželo osrečil tudi z zadolžitvijo: večino zunanjega dolga je Argentini pridelala vojaška diktatura (1976-1983). V tem času je dolg narasel z 8 milijard dolarjev na 45 milijard. To pa ob sistematični podpori in svetovalskih uslugah, ki jih je generalom nudil Mednarodni denarni sklad. Pred koncem diktature so veliko večino privatnega dolga nezakonito prenesli na državo. Demokratična oblast bi lahko 1985 spodbijala ta državni dolg. Pa ga ni. Tudi za to je spet poskrbel Mednarodni denarni sklad. Poznejše zadolžitve so v glavnem rabile za odplačevanje starih dolgov. Leta 2000 je zvezno sodišče v Buenos Airesu razsodilo, da je dolg nezakonit, in dokazalo krivdo mednarodnih zasebnih upnikov, Mednarodnega denarnega sklada in Zvezne rezerve ZDA. Argentina bi spet lahko spodbijala svoj dolg. A ga ni, saj je želela "pritegniti" tuji kapital. Da bi bili dobički, pridobljeni v Argentini, zanesljivo nekaj vredni tudi v trdni valuti, so peso fiksno navezali na dolar. Med 1997 in 2001 so se zato cene argentinskega blaga v razmerju do, denimo, cen brazilskega blaga podvojile. Leta 2000 je izvoz predstavljal samo še 9 % bruto domačega proizvoda Argentine. A dobički so bili v trdi valuti. Transnacionalne družbe in domači pridobitniki so zato lahko svoj kapital uspešno odnašali iz dežele. Argentino je uničil plenilski vladajoči razred - ob pomoči Mednarodnega denarnega sklada, vojske in domačih politikov.

Tudi Janševe reforme hočejo spodbuditi gospodarsko rast na račun tistih, ki delajo. Pri tem neposredno sploh ne bodo mogle zagotoviti povečanja produktivnosti dela. Povečanje produktivnosti si obetajo od tujega kapitala, tega pa nameravajo pridobiti s socialnim dumpingom. Tukajšnjo družbo že vnaprej postavljajo v položaj, da jo bo transnacionalni kapital lahko izsiljeval. Bržkone s pomočjo Mednarodnega denarnega sklada.

Tudi Janševe reforme naj bi vpeljale privilegije za domače pridobitnike. Enotna davčna stopnja bi hkrati privilegirala bogate in še dodatno obremenila revne. Reformatorji si bržkone obetajo, da bi bogataši denar, ki bi jim ga država podarila s svojo davčno politiko, investirali v domače gospodarstvo in tako zagotovili vsaj delovna mesta, če ne tudi gospodarsko rast. A bogataši lahko državno darilo porabijo tudi neproduktivno, denimo, za luksuz. Tranzicijski povzpetniki in kompradorski lokalni razredi so že nagnjeni k porabi te vrste. Pa tudi če z državno pomočjo nagrabljeni denar zares spremenijo v kapital, ni nikjer rečeno, da ga bodo investirali prav v Sloveniji. Investirali ga bodo tja, kjer bodo profiti največji, tveganja pa najmanjša. V deželo, v kateri bi se povečevale neenakosti, ki bi jo pretresali razredni boji, kjer bi bilo prebivalstvo z vsakim dnem slabše kvalificirano, infrastruktura pa vse bolj razdrta, kjer bi bilo prebivalstvo vse bolj bolno, kjer bi po mestih tavali brezdomci in bi ponoči prežali roparji, noč in dan pa prekupčevalci z drogo - v deželo, kakršna bi bila reformirana Slovenija, se bržkone ne bi splačalo investirati.

Četudi zadnje čase marsikdo dvomi, da bi bila vlada sposobna izpeljati reforme, nevarnosti nikakor ne gre podcenjevati. Navsezadnje ni noben problem v parlamentu sprejeti nekaj protiljudskih zakonov. Za njihovo izvrševanje bodo že poskrbele multinacionalke. Stvar je toliko bolj resna, ker je videti, da je vlada že zmagala v ideološkem spopadu. Vsi, ki še lahko javno govorijo, kot papige ponavljajo, da naj bi bile reforme "nujne". V občilih se beseda "reforme" ne prikaže več, ne da bi jo opremili s pridevniki, kakršni so "nujne, neizbežne, potrebne" - pa naj gre za Nemčijo, Mianmar ali Slovenijo. Ob omejenosti ali hlapčevstvu javnih besednic in besednikov se lahko še toliko bolj zgrozimo, ker je tokrat "stroka" pošteno opravila svojo nalogo. Razen redkih zagovornikov so strokovnjaki Janševe reforme javno raztrgali in se pri tem niso ustavili pred splošno razumljivimi izrazi. Tudi podobnost z Južno Ameriko in Argentino so poudarili. A dogaja se isto, kar se je dogajalo pred tridesetimi leti v jedru svetovnega kapitalizma: "Ta miselni tok je zlasti v Združenih državah in Veliki Britaniji dosegel politično in ideološko vplivnost, ki je nikakor ni mogoče primerjati z nepomembnostjo njegovega znanstvenega doneska. Ustrezal je namreč interesom voditeljev velikih podjetij (ki so lahko z njegovo pomočjo izkoristili krizo in s socialno deregulacijo zmanjšali moč dela) in je legitimiral njihova stališča, četudi so se dejanske ekonomske politike le delno navdihovale pri njem." - Tako je pred malone dvajsetimi leti zapisal ekonomist Bernard Rosier. Pri nas se konkretna politika pri tem miselnem toku navdihuje brez zadržka - trideset let za svetovnim središčem in petnajst let za novo Evropo.