Dober Slovenec je mrtev Slovenec

"Pegan najboljši na drogu, Joras v parterju."
Plan B: Kdor ponižuje se sam, podlaga je tujčevi štikli.

"Nate mislim, kadar čevlje čistim,
nate mislim, kadar pljunem v biks!"
Pesem pucflekov iz časov Avstro-Ogrske

Najslabša je logika. Ta nas rada pripelje do napačnih sklepov ali celo v kriminal. Na primer - v reklami za časnik Delo je rečeno, da je to časopis za vse normalne, torej bi sodili, da ga nenormalni ne berejo. V taisti številki je na mnenjski strani minister Rupel napisal, da časnikov praktično ne bere, torej bi sklepali, da tudi Dela ne in da potemtakem ne sodi med normalne. Ko je pred leti enako motnjo zaznal Nežmah v Mladini, ga je Rupel tožil zaradi razžaljenja in tožbo dobil, kar pomeni, da ga je sodišče uradno spoznalo za normalnega. Najbrž je takrat še bral Delo. Delovna terapija, bolniki v Polju namesto elektrošokov dobivajo Delo.

Do kriminalnih sklepov nas pripelje tudi dosledna raba logike, če pogledamo znamenite dogodke na prehodu Holmec. Našo vojsko obtožujejo, da je streljala na vojake, ki so se vdajali z belo zastavo v rokah. Posnetek nam res pokaže tri fante z belo cunjo, potem nekdo strelja in oni izginejo v oblačkih dima. Zdaj se izkaže, da je naša stran nedolžna, vsi trije so živi in zdravi. Ampak to je slaba novica za usposobljenost naše vojske - kakšen vojak pa je to, ki strelja in ne zadene? V normalnih okoliščinah je to slab vojak. V tem sprevrženem svetu, kjer se v vojaške zadeve vtikajo civilna sodišča, pa je tako: tisti, ki ne zadene, je dober vojak, tisti, ki zadene, pa je zrel za pred haaško sodišče. Mir ljudem na zemlji, vojake pa v zapor.

Grozoviti sklepi so se valili tudi z Nanosa. Ugotovljeno je bilo, da so se partizani uprli okupatorju, domobranci pa partizanom. Dvojni veličastni upor in na obeh straneh so se ga udeležili najboljši sinovi domovine. In najboljši so padli. Delimo usodo indijanskega ljudstva - dober Slovenec je mrtev Slovenec.

Najboljši padajo tudi danes. Na naši južni meji recimo Podobnik in Joras, eden na roko, drugi na glavo v Dragonjo. Hrvati so odgovorili, kot da bi jima prišepetavali prodajalki vijolic Spomenka Hribar in Alenka Puhar - na Jorasovo evropsko cesto so postavili namesto tankovskih ovir betonska korita z rožami. Posadite drugarice cvijeće ... Flower power. Ko boš šel prihodnjič na Brione, Janez - be sure to wear some flowers in your hair! Naj si poskusi dat Sanader betonska korita v glavo! Namesto tega smo udarili popolnoma brez humorja, z občinskim odlokom in z željo, da zadevo ženemo pred parlament. Kot da ne bi mogli ponoči postaviti pontonskega mostu prek Dragonje in smo do jutra že pod zidinami starodavnih Buj.

Do takrat pa treniramo obvezne like v državljanskih vojnah. Slovenec je Slovencu najboljši sparing partner. Po nastopu na Nanosu in v tivolski dvorani so tam, kjer so bili - drug o drugem mislijo, da so slabi Slovenci. Dokler bo govor o pravih in nepravih mrtvecih, Polinejk ne bo pokopan in Antigona bo živa zazidana. Saj še do danes nismo do konca razčistili, kdo je pred tisoč leti branil vero staršev in kdo je pomagal okupatorjem, da so nas zvlekli v krščansko suženjstvo. Ali kako je bilo v času naših prvih reform, ko so kratko in malo pobili polovico reformatorjev, ostali pa so pobegnili in je ostala gnila drhal. Recimo, iz današnje perspektive so protireformatorji delavci in študenti. Nekoč se je reklo še “... in poštena inteligenca”. Danes se reče “vojaška inteligenca”. Aleksander Zorn je bil glede tega, tako piše v časnikih, nazoren (samo na slona se lahko nasloniš in samo Zorn je lahko nazoren). O osamosvojitvi je povedal takole: ”Tisto, kar lahko slavimo, ni slava kulta mrtvih in velikanskih žrtev, to je slava inteligentnega bojevanja, kjer je žrtev čim manj.” S tem se globoko strinjam. Zmeraj se mi je zdelo, da je umreti za domovino velik hendikep za človeka in njegovo osebno srečo. Po drugi strani pa me je razveselil ta silni korpus veteranske inteligence, tam okrog 35.000 jih je, in s to silo bi poleg Zemuna lahko osvojili še najmanj Sorbono, Oxford in Harvard.

Misel o vojaški inteligenci se je Zornu porodila ob Dežmanovih klasifikacijah naše vojne. ”Bila je bleščeča se vojna, kajti vojna, ki ima tako malo krvi in je uspešna, je bleščeča se, vojna za učbenike.” Če tega otroci ne bodo znali, naj pridejo starši v šolo. Meni bi bilo sicer bolj všeč, če bi uporabil kakšen bolj klen izraz, recimo: ”Bila je vojna za prste polizat!” Bleščanje me namreč neprijetno spominja na “biks”, se pravi na blesk očiščenih oficirskih škornjev. Še posebej me moti, ker se je najboljši biks pridobival tako, da se je pljuvalo na usnje, in je s tem v zvezi neka zabavljica, ki prav tako ni vzgojna in naj tudi zaradi tega pridejo starši v šolo.

Bleščeča vojna pa ni zadnji domet, Dežman jo je razvil še naprej. Na dan zmage nad nacionalsocializmom in fašizmom so predstavili projekt, ki po besedah direktorja muzeja zgodovine pomeni “naslednjo evropsko civilizacijsko prelomnico: padec še tretjega totalitarizma v letu 1990-91”. In projektu se reče Enotni v zmagi - osamosvojitev Slovenije. Besedišče se hitro prenavlja - kar so bili na začetku bojni spopadi v času osamosvajanja in se je potem le prijelo kot vojna za Slovenijo, se je zdaj spremenilo v padec tretjega totalitarizma in evropsko civilizacijsko prelomnico. Toliko zgodovinskega materiala v tako kratkem času ne bi predelali niti kalifornijski črvi. Še dobro, da smo natrenirani - kakor petinštiridesetega, tako tudi v devetdesetih nebesih. Tako sta Zorn in Dežman v kratkih besedah označila glavne smernice nove slovenske zgodovine in očitno sta jo pripravljena braniti z vsemi sredstvi, tudi s tankom.

Pred muzejem novejše zgodovine je novi tank za nove čase. Na čelni strani je z veliki črkami napisano TO, in ker je spredaj še prostor, je samo vprašanje časa, kdaj bo kdo dopisal še tisti manjkajoči črki TI. Drugače gre pa za izjemni muzejski eksponat - najprej tank, zaplenjen od JLA, potem z velikimi denarji moderniziran, takoj potem izkazan kot nekompatibilen v gospodinjstvu NATO in zdaj primeren samo še za pred muzej namesto ostarelih primerkov iz časov Trst je naš! Zanimiv muzej, ki menja staro za novo. Zgodovina zdaj! Ali mi je lahko malo zavijete še za domov?

Sklep: Pri nas pride do bratomornih vojn zato, ker nismo sposobni doumeti principa tragičnega v enem kosu - in brez občutja tragičnega ni katarze. Princip tragičnega junaka je v tem, da sicer fizično propade, vendar moralno zmaga. Pri Slovencih morata biti za tak primer najmanj dva - eden moralno zmaga, drugi pa fizično propade. Potem se to zamenja in zamenjajo se vitrine v muzeju in zamenja se tank pred muzejem. In nadvratar.

Kaj naj rečem? Namesto občutja tragičnega ena sama srednja žalost.