Ko greš na Dunaj, moraš pustiti knjigo zunaj

"Petnajst nas je,
petnajst partizanov,
a njih je tristo, tristo ciganov!"
(Obroč, partizanska)

"Manjše srce na vrhu zarežemo z ostrim nožem, prešpikamo s Triglavom in zavijemo v lipov list."
(novoletne sarmice 2008)

"Vselej mož narmanj zapravi,
ak' ženico 'ma s seboj."
(varčevalni vladni program)

Kardelj - če je res mrtev - se zdaj ne samo obrača v grobu, ampak naravnost cepeta od navdušenja. Samoupravljanje v Sloveniji končno pronica v vse pore sistema. Tako kot si je veliki rokodelec človeških duš predstavljal. Ljudje neposredno in na kraju samem izražajo svoje interese, povedo, kako in s kom bi radi živeli, kakšna bo urbanistična podoba kraja, kdo bo lahko vozil po njihovih cestah in kdo ne, koga bi rajši imeli za župana ali kako naj policija ukrepa, če jim zaprejo prijatelja. Ljudje niso šli na cesto, kot se rado reče, vzeli so si demokracijo na dom in se lotili ročnega dela. Pri tem jim je bila v veliko pomoč na primer motorna žaga, s katero se da pripraviti kurjava za kresove, ki opozarjajo, da Turki prihajajo v Ambrus in Muljavo in Ivančno Gorico in Male Vrhe in Malo Hudo, praktična pa je tudi za remake znamenite balvanske revolucije, ki se je zgodila najprej v Kninski krajini, zdaj pa jo s pridom uporabljajo tudi naši suhorobarji, ko je treba pripraviti drva ne samo za zimo, ampak tudi za barikade. Koliko lepše jih je bilo videti, ko so še delali zobotrebce!

Kot je pokazal primer v Malih Vrheh - kako poetična imena imajo mili kraji na Dolenjskem -, pa seže taka demokracija tudi v sosedov dom. Ko je lastnica ponudila svoje posestvo za družino Strojan, so ji to z besedo in barikadami preprečili vaščani. In potem spoznaš, da nisi lastnik svoje zemlje in niti samega sebe, ker moraš biti to, kar od tebe zahteva "demokratično okolje", v katerem živiš. In če ti ne bo všeč, ti bodo lahko rekli, pa pojdi v Graz ali Filadelfijo. Ko enkrat spustiš pse demokracije, ni poti nazaj. Ti demokracijo do praga, ona tebe čez prag!

Je pa bila zgodba o Malih Vrheh čisto slovenska. To dela nalašč, so rekli sosedje, samo da nas jezi. Skušnjava je velika. Ne maraš sosedov in prodaš svojo zemljo Romom. Ali greš na občino in rečeš, če ne bom dobil gradbenega dovoljenja, vodovoda, telefona ali asfaltirane ceste do hiše, bom prodal Romom. In kdo bi mu upal reči ne, še posebej, če bo tik pred volitvami. Niti ni treba veliko fantazije, da si predstavljamo Rome, ki se preživljajo s tem, da se po naročilu naselijo na kakšnem privatnem zemljišču in strašijo sosede. Potem pa kot pravi nomadi grejo naprej za honorar trosit strah po Sloveniji. Če bodo sploh lahko še svobodno potovali po "moji deželi". Na barikadah so zadnjič ustavili dva kombija z Romi, ki so zbirali staro železo. Ko so ugotovili, da niso tisti, ki jih čakajo, so jih sicer pustili naprej, vendar so jim svetovali, naj čim prej zapustijo tisto območje.

Pasti elementarne demokracije so se pokazale tudi pri lokalnih volitvah.

Bolj z obžalovanjem kot z zadoščenjem moramo še enkrat ugotoviti, da je demokracija pravzaprav diktatura večine, in če je ta večina samo eden, je to diktatura enega. V Izoli gre v tem trenutku za duumvirat, ker sta bila dva glasova odločilna. Ponujala pa se je še bolj razburljiva možnost. Če bi bila po pošti poslana samo ena glasovnica in če bi kandidat zmagal z enim glasom, bi pri odpiranju komisija vedela, kdo je volil in kako je volil, ker je pošiljatelj z imenom in priimkom zapisan v volilnem imeniku. V izolskem primeru je bila ena glasovnica poslana iz zapora. Če bi šlo za en glas, bi natanko vedeli, kdo je izbral izolskega župana. Pravzaprav bi bil on pravi župan, Pečanova pa samo njegova namestnica na zemlji. Da lahko iz zapora postaviš župana, je mogoče samo še na Siciliji. Kot vsaka stvar, pa tudi ta ni bila čisto brez haska. Kdaj pa ste že nazadnje slišali, da bi tolikšno pozornost posvetili enajstim oskrbovancem iz doma za upokojence, enemu invalidu in enemu zaporniku? Kot da bi se pojavil Krambergerjev duh.

Predsednik države in predsednik vlade pa sta bila med tem s svojima najboljšima prijateljicama v inozemstvu. To lahko štejemo kot spretni manever, s katerim na zunaj pokažemo, kako neproblematična je Slovenija. Ko so sovragi oblegali Predjamski grad, so jim obleganci čez zid metali vipavske češnje, in ta brezskrbnost je tako demoralizirala oblegovalce, da so odnesli šila in kopita. Novi časi, novi materiali! Ampak medtem, ko so bili mediji do Janševe spremljevalke na poti po arabskih deželah izjemno korektni in spoštljivo tiho, pa so bili veliko manj prizanesljivi do predsednika države. Drnovšek se je na uradnem obisku na Dunaju v literarni kavarni udeležil promocije svoje nove knjige O bistvu sveta in takoj se je pojavil pomislek, če je združljivo, da se predsednik na službeni poti ukvarja s svojimi posli. Če pa natanko premislimo, to niso bili predsednikovi posli, ampak njegova najboljša prijateljica. Pomni - knjiga je tvoja najboljša prijateljica. Čudno, če govorimo o najboljših prijateljih, se spomnimo na psa!

(Ob podaljšanem obisku pri naših vojakih v Iraku pa se je pokazalo, da še nismo Amerika. Američani, ki vedo, kako se stvari streže, so običajno na fronto v podporo svojim vojakom pošiljali misice s Playboyevih dupleric. Mi pošljemo tja pol vlade, misice pa zabavajo vaščane v Malem Hudem, ko se zberejo na protiromskem protestu.)

In zakaj se zdi, kot da države ti primeri preveč ne vznemirjajo? Na dolgi rok ji dobro kaže. Vsaka država si želi močnejših orodij upravljanja in ljudje z zahtevo po močnejši državi zahtevajo natančno to. V Ivančni Gorici se ni na primer nihče ukvarjal s tem, kaj bi bilo treba narediti za vključevanje Romov v "civilno" življenje, vse, kar so zahtevali, je bila policijska postaja. Čeprav je res, da bi imela prav v teh dneh veliko dela: neprijavljena zborovanja, oviranje prometa na javnih cestah, podiranje drevja ... Ko enkrat pride represija, je tako kot z elementarno demokracijo - ti policaja do praga, on tebe čez prag!

Skupinska slika Slovenije v tem času pa ni preveč lepa. Če Slovenci na te načine kažejo, kako si predstavljajo zapoved, ki pravi, ljubi svojega bližnjega kot samega sebe, potem samo potrjujejo tisto, kar se mi je že dolgo zdelo - Slovenci ne ljubijo samih sebe. In to pusti na duševnem zdravju zelo hude posledice. Kar se tega tiče, so se na zadnjih volitvah najbolj pametno odločili Kranjčani - za župana so si izbrali psihiatra.