Dom za obešanje

"Lokacija bo v eni od slovenskih občin. Drugače ni mogoče, vsak del Slovenije je v eni od občin."
(J. Janša: O vsebnosti vsega v enem)

"Domov, domov!"
(Eric Knight: Lassie se vrača)

"Zašumelo je
in se znižalo
in se mu približalo ...
Vzelo k sebi ga,
in nič več ni sam ...
Zdaj visi na veji tam."
(D. Kette: Melanholične misli)

Zgodba o družini Strojan me ne spusti iz rok. Tako je kot v tisti povesti o Butalcih, ko je policaj ujel razbojnika Cefizlja in je vpil, naj mu pomagajo, da ga pripelje, ker razbojnik noče iti, pa so rekli, naj ga pusti, če noče, in je zastokal policaj, jaz bi ga že davno pustil, pa on ne pusti mene! Še posebej potem, ko se je Jelka Strojan vrnila domov in tako končno postavila stvari tja, kamor spadajo. Telefoniral sem na Jano in vprašal, če še sprejemajo predloge za Slovenko leta - to tekmovanje mi je še zlasti pri srcu od takrat, ko je bila Slovenka leta neka gospa, za katero je tekalo tristo potepuških psov - in so rekli, da je prepozno, da pa jih zanima, koga sem mislil. Povedal sem za Jelko Strojan in so vprašali - kaj pa gospa dela? No, med drugim je recimo z levo roko opravila delo treh ministrov in še predsednika vlade povrhu.

Že samo strategija njenega prihoda na desni breg Krke je bila zgodovinska poslastica, s katero se bodo še dolgo sladkali naši najboljši kadeti na West Pointu. Ne ve se, kdo je poslal tisti listič, iztrgan iz računskega zvezka, na katerem je pisalo z lepo Maršalovo pisavo: Prozor/Dečja vas (neustrezno prečrtaj) mora pasti! Terenci so odlično opravili delo - z lažnimi informacijami o premikih Strojanove kolone so vse sile koncentrirali v Gotenici in Grčaricah, medtem pa se je Jelka Strojan s še nekaj člani štaba prebila čez Krko, kar je bilo tem lažje, ker s seboj niso prenašali 4000 ranjencev.

Preprostost njenega dejanja je bila tako osupljiva, da je vse razorožila. Šla je tja in rekla, če me bojo ubili, me bojo pa ubili. Vrnila je to nezaslišano državno kolobocijo na sam začetek - tam, kjer je bilo gorje rojeno. Na tisto trenutno slabost države, ko ni verjela svojim državljanom, da bodo spoštovali njene zakone in je raje umaknila predmet njihovega "mračnega poželjenja" po tem, da bi vzeli zakon v svoje roke, namesto da bi odločno povedala, kaj se v tej deželi delati ne sme. In potem se je zdelo, da se lahko dela vse.

Jelka je Ambrušane spet počlovečila, po tistem, ko so najvišji državni uradniki v njih videli ljudi, ki so sposobni razbiti in zažgati romski tabor - zakaj bi sicer govorili o ogroženih življenjih in imetju, kar naj bi bil glavni razlog za preselitev in obljubo, da jih nikoli več ne bo nazaj? Jelka je Ambrušanom vrnila dostojanstvo in jim omogočila, da so lahko izrekli tiste preproste besede, Jelka lahko ostane ... Stisnjenih ust sicer, toda že samo od teh besed si je lahko Slovenija odahnila. Ambrušani pa tudi, saj ni lahko biti ves čas na prangarju. Jelka in vaščani so svoje naredili, država pa še naprej svojo goni. Prevažajo jih po Sloveniji kot vreče krompirja, omejujejo jim gibanje in povzročajo posebno stanje na širšem območju Ambrusa. Ničesar se niso naučili. Niso bili sposobni stopiti v prostor, ki so ga za hip odprli in eni in drugi - kdo so eni in kdo so drugi? - država te nove situacije ni znala dodatno oplemenititi. Pravzaprav tudi tako imenovana širša družbena skupnost ni naredila ničesar, razen da je opozicija pristavila svoj "lonček kuhaj nezadovoljstvo nad vlado" in zablejala svojo pesem o človekovih pravicah. Namesto da bi postala Ambrus in Dečja vas središče, kamor bi romali slovenski dobromisleči, teoretiki o svetosti življenja, civilne in ostale gibanice, sociologi in antropologi in filozofi in bi dneve in noči v na hitro zgrajeni konferenčni montaži (v preddverju razne delavnice, stojnice, otroci rišejo za mir in spuščajo balone) razpravljali na eno samo temo: kako je sploh mogoče, da smo si v nekem trenutku predstavljali, da bi lahko tu, pri nas doma, množica morila in požigala? Mene ob tej misli spreleti srh. Takole intimno pa nisem nikoli verjel, da bi se lahko zgodilo najhujše in sem prepričan, da bi takrat potrebovali na tistem kraju predvsem dobrega pogajalca in človeka vsesplošnega zaupanja - menda še vendarle kakšnega imamo? Še zmeraj me zanima, kako bi bilo, če bi pred tisto množico na cesti namesto Mateja nastopil takrat Peterle in bi na orglice zaigral Don't bogart this joy for Europe ali kako se reče Odi radosti.

Jelka Strojan je postavila stvari na noge. Zaupala je Ambrušanom in je šla na točko srečanja s problemom - edina, ki ni bežala pred njim. Pa ne zato, ker bi imela tako velike diplomatske in državniške sposobnosti in lucidnosti, naredila je tisto, kar je bilo najbolj naravno - šla je domov. Ali je to res tako čudno? Ravnala je kot mati, ki ima družino, ki potrebuje dom. Mati - družina - dom. Sveta triada v političnem programu koalicijskih strank, pa tudi drugi ne skoparijo z dobro besedo, ko nanese na te slovenske vrednote, še zlasti v luči krščanskega življenjskega kodeksa. Kako lepo se to sliši, kot zaključek povesti iz Slovenskih večernic ... In mati je pripeljala družino domov. Zakaj? Ker smo tu doma! In beseda, ki je bila kot predvolilni slogan na plakatih NSi zgolj beseda, je meso postala.

(Če pa upoštevamo, da je bil pomemben motiv njene vrnitve tudi želja, da bi lahko obiskovala možev in sinov grob, ker je Jelka verna gospa, in če poznamo globoko vez, ki jo je Pirjevec potegnil iz pojmov dom, domačija, domovina, je tem bolj čudno, da je nepismena in kot taka najbrž neizvežbana v slovenski literaturi znala v živo predstaviti Cankarjevo poslednje spoznanje. Mati, domovina, Bog.)

Takrat ko sta Zver in zdaj Podobnik govorila o Strojanovih in o njihovem novem domovanju, se je videlo, da sploh ne razumeta pomena besede "dom". Kako moreš reči nekomu, da mu bo drugje boljše kot doma? Podobnik je na primer skoraj užaljeno povedal, da bi bilo pametno, če bi se vrnili v Postojno, ker so tam vsaj na toplem. Kako da ta mož ljudske stranke, ki naj bi imela v krvi zapisano, kaj je domači kot in bohkov kot in hišni prag in vsak vogal, ne razume, kaj pomeni dom? Ali je dom tam, kjer vam je toplo, gospod minister? Pri čemer pa je najbolj zanimivo, da se je potemtakem z Romi že zdavnaj zgodila tista prekrstitev, ki iz nomadov dela naseljence - od kod sicer tolikšna želja po domu, po svoji zemlji? A glej, komaj je duša po domu zakoprnela, so jih spet naredili za nomade - tokrat v sodobni različici kot begunce.

Z njihovim domom je narobe to, ker je to črni dom. Tam se graditi ne sme. Tam sicer lahko živiš, ne smeš pa se dotikati tal. In ravno romski način gradnje iz lahkih materialov omogoča tisto, kar pri solidni neromski gradnji ni mogoče in kar je nazorno pokazal Kusturica v Domu za obešanje - tiste barake si lahko obesiš tudi na drevo in tam potem živiš kot ptiček na veji.